Duhovna misel za 17. nedeljo med letom. Pripravi p. Viljem Lovše

PRIDIGA (sobota, 26. julij 2008, RV) - Današnji evangelij vsebuje zadnje tri Jezusove prilike o Božjem kraljestvu. S tem zaključi vse, kar je povedal v preteklih dveh nedeljah. Midva se še posebej ustaviva ob priliki o skritem zakladu na polju in ob priliki o dragocenem biseru. Glavna prošnja nama neposredno odpre možnost razumevanja: »Oče, vir modrosti, ki si nam v Kristusu razodel skriti zaklad in dragoceni biser, podari nam razločevanje v Duhu.« Zaklad in biser je Jezus sam. Priliki odgovarjata na vprašanje, ali se bova midva lahko kdaj resnično odprla razodetju Božjega kraljestva, če je za to, da ga dosežeš, potrebno iti skozi tako številne stiske. Ali bova zmogla nositi jarem Božjega kraljestva?
Obe priliki sta zasnovani na veselju ob odkritju zaklada in bisera. Vse, kar sledi, je posledica veselega odkritja. Brez tega veselja ne moreva z ničimer prav usmeriti svojega življenja. Priliki opozorita še na druge skrite, a zato nič manj resnične, dinamike.
Prva je dinamika iskanja. Do odkritja zaklada ne pride slučajno. Gnati naju mora strast za to, kar je dragoceno. Gnati naju mora nemir, ki onemogoča, da bi se poneumila in polenila v navidezni komodnosti in sebičnosti. Najinemu srcu niso dovolj stvari, ki nama jih uspe posedovati. V sebi nosiva veliko potrebo, da se okleneva Njega, ki v vseh stvareh dela za naju in naju priteguje. Samo On lahko poteši veličino in globočino najinega hrepenenja.
Druga dinamika, o kateri govori prilika, je kupim-prodam. Dragoceno ne more biti skupaj s nečem, kar ni dragoceno. Kar je globoko, ne more sobivati s površinskim. Vse, kar resnično je, ne more sobivati s tem, kar je le navidezno. Oboje ne more biti dlje časa skupaj. Sčasoma se morava ene stvari rešiti, če hočeva kupiti drugo. Temu se ne moreva izogniti.
Tretja dinamika je tveganje. Večja je zadeva, pomembnejša je, večje je tveganje. Kadar sta najdeni zaklad ali biser neprimerljivo bolj dragocena od vsega, kar bi si lahko midva predstavljala, takrat se zlahka znebiva vsega ostalega. Bolj ko je biser dragocen, lažje se znebiva vsega drugega. Vzvod, ki naju žene v tveganje kupoprodaje je prav veselje, ki ga tako globoko doživljava, da prežene vsak možen strah.
V današnjih prilikah Jezus nič več ne poudarja, da sva midva poklicana, naj bi zaradi Božjega kraljestva zapustila vse. Poudarja, da lahko pustiva vse zato, ker naju žene veselje odkritja, ki napolnjuje srce. Nekaj, kar je sposobno napolniti najino srce, ne more biti drugačno kot hkrati zahtevno in veselo. Zahtevno je zato, ker je veselo, in veselo je zato, ker je zahtevno. Vse pa je odvisno od daru razločevanja Duha z veliko začetnico, za katerega sva na začetku maše skupaj z drugimi prosila. O tem govori prvo berilo, kjer kralj Salomon prosi za modrost. Hkrati z njo prejme tudi to, kar ni prosil: kraljestvo, zmago in stabilnost. Če bova prosila za srčno modrost, da bi znala dobro razločevati, sva v srcu pripravljena, da živiva svoje življenje tako, kot je prav, sveto in ustvarjalno, blaženo. Modrost nama bo dana od zgoraj, kajti zaklad in dragoceni biser sta, kot da bi bila skrita. V resnici ju je mogoče najti, a le znotraj razodetja, ki odpre oči. Zato se spomniva Jezusovih besed: »vsak, kdor je zapustil hiše ali brate ali sestre ali očeta ali mater ali otroke ali njive zaradi mojega imena, bo prejel stokratno in dobil v delež večno življenje«. Le veselje, da sem odkril zaklad svojega srca, omogoča, da lahko vse zapustim. Ne pozabiva, da midva lahko izbereva tudi tako kot bogati mladenič iz evangelija, ki mu je Jezus rekel: »Če hočeš biti popoln, pojdi, prodaj, kar imaš, in daj ubogim in imel boš zaklad v nebesih. Nato pridi in hôdi za menoj!« Ko je mladenič slišal to besedo, je žalosten odšel; imel je namreč veliko premoženje.«
Vedno in za vsakogar namreč velja pregovor: »Kjer je namreč vaš zaklad, tam bo tudi vaše srce« (Lk 12,34). Če je Jezus resnično skriti zaklad na polju najinega srca, potem bova zanj zlahka dala vse druge dobrine. Zato nama pravi: »Takó torej nobeden izmed vas, ki se ne odpove vsemu, kar ima, ne more biti moj učenec« (Lk 14,33). Priliki veljata za vse trenutke najinega življenja, ne le za izbrane in določene. Vsak dan se navežemo na imetja, ki jih je potrebno prodati in zapustiti, če hočemo v polnosti uživati svoj zaklad, v katerem se najino srce lahko v vsem miru odpočije. Novo veselje nama vsak dan omogoča sprejeti novo tveganje. Vse dokler ne bova v celoti prežeta z lučjo zaklada. Počasi odkrivava, kako se najino srce lahko nenehoma obnavlja in odpira Bogu. Nikoli se ga ne naveliča, kakor se nikoli ne naveliča življenja in ljubezni.