Duhovna misel za 16. nedeljo med letom. Pripravil p. Viljem Lovše

PRIDIGA (sobota, 19. julij 2008) - Spoštovana poslušalka, cenjeni poslušalec. Danes nama Jezus s tremi drugimi prilikami razlaga lastnosti Božjega kraljestva: govori o plevelu, zasejanem med pšenico, o gorčičnem zrnu in o kvasu. S priliko o plevelu odgovarja na vprašanje, zakaj je zlo pomešano z dobrim. Pomen prilik se nama dobro pokaže, če ga poskušava dojeti s treh vidikov:
Prvi je z vidika Izraela. Kakšno vprašanje se je Jezusovim sodržavljanom postavljalo, ko se je predstavil kot obljubljeni Mesija? Oni so bili prepričani, da bodo ob Mesijevem prihodu vsi hudobneži uničeni in bo vse ljudstvo v hipu osvobojeno. Te preveč človeške misli v resnici nimajo nič skupnega z Božjimi. Zato jim Jezus odvrne, da zlo sobiva z dobrim. Šele ob koncu in pri tistem, ki bo vztrajal do konca, se bo uresničilo Božje kraljestvo.
Drugi pomen prilike dojameva z vidika Cerkve. Zakaj v Cerkvi sobivajo sveti in grešniki? Zakaj svetih ni mogoče ločiti od grešnikov? Koliko herezij je zraslo iz obrambe čistosti Cerkve! Nastajale so skupine »čistih«, ki so popolnoma izgubile evangeljskega, torej Jezusovega duha.
Tretji pomen se nama odpre z vidika človeškega srca. Zakaj naju zlo ne pusti pri miru, niti takrat, ko si želiva in si prizadevava za dobro? Zakaj pogosto takrat, ko hočem delati dobro, na koncu odkrijem, da delam slabo? Zakaj se ne morem enkrat za vselej osvoboditi zla?
Jezus pravi, da je sovražnik zasejal plevel. Pove nama, da zlo ne prihaja iz najine notranjosti. Poudari tudi, da se je to dogajalo medtem, ko so vsi spali. Zlo se širi zaradi pomanjkanja pozornosti in čuječnosti. Ne paziva na svoje srce. Je pa res, da najino srce zaspi in se ga zlo dotakne. Ker je zlo neizogibno, pritožbe, stokanja in izgovori nimajo smisla. Tudi samoobtožba in zapiranje v krivdo je nesmiselno. Vedno, ko se pritožujeva in stokava nad seboj in drugimi zaradi slabega, je zlo doseglo še eno zmago več tudi v nama.
Med gospodarjevo potrpežljivostjo in gorečnostjo služabnikov iz prilike je velik kontrast. Gospodar je potrpežljiv, ker ve, da je zmaga nad zlom zagotovljena. O tem govori prvo berilo iz knjige Modrosti. Lažna gorečnost služabnikov pa razkrinka ozkost človeških pogledov in nepotrpežljivost človeka, ki popusti pred močjo nasilja, čeprav se skrije za plemenite ideale. Oboje je posledica bolne napihnjenosti jaza, ki hoče vse požreti, tudi samega sebe. S tem sama sebi postaneva sovražnika in nisva več sposobna častiti pravega Boga.
Ostali dve priliki, o gorčičnem zrnu in o kvasu, odgovarjata na vprašanje, ali bo kdaj mogoča zmaga Božjega kraljestva. S tem postavi v središče moč, ki jo imata v sebi seme in kvas. Končni rezultat je v obeh primerih zagotovljen. Spomniva se Jezusovih besed: »Če bi imeli vero kakor gorčično zrno« (Lk 17,6). Pomembno je, da je najina vera pristna. Ta ima moč, da dela čudeže in spremeni celotno najino srce, dokler ne bo vsaka želja in misel našla svojega počitka in miru v Jezusu Kristusu.
On je drevo, ki nudi zavetje vsem pticam neba. Gospodova beseda je tako močna, da je dovolj, če v resnici sprejmeva eno, pa bo že poenotila in povezala v sebi vse, kar sva. To je smisel podobe o prekvašenosti vsega testa. Jezus naju danes spodbuja, naj sredi drame zla, ki naju spremlja, ves čas še bolj močno zaupava v moč njegove Božje besede. V moč Njega, Besede, ki je postala človek, zato, da bi tistega, ki ga v srcu sprejme, privedla k sebi in ga nosila v sebi. Ne bojva se zla, ki je že izgubilo, čeprav se zdi, da zmaguje.