Duhovna misel p. Viljema Lovšeta za 15. nedeljo med letom

PRIDIGA (sobota, 12. julij, 2007) - Spoštovana poslušalka in cenjeni poslušalec! Kar v treh prihodnjih nedeljah bova lahko prisluhnila Jezusovim prilikam o tem, kako Bog vidi našo stvarnost. Zapisal jih je evangelist Matej v 13. poglavju. S prilikami nama Jezus želi povedati nekaj o Bogu Očetu in njegovem odnosu do nas. Danes govori o sejalcu, ki se čudno obnaša. Ali se ti zdi, da bi šel dober kmet sejat seme na skale ali med trnje? Kje pa. Noben kmet ni tako neumen, da bi šel sejat na zemljo, ki ne more obroditi sadov. V resnici tudi dobra zemlja nikdar ne obrodi 30-, kaj šele 100-kraten sad. Prilika ne govori o kmetijstvu in o zemlji. Želi pokazati na nekaj drugega. Da bova lažje razumela, si oglejva nekaj podrobnosti.
V odlomku je Jezus tisti, ki prevzame pobudo. Gre iz hiše do obale jezera, sede v čoln in govori ljudem. Poslušalci se delijo v dve skupini: množica in učenci. Množica posluša, ne sprašuje in verjetno tudi ne razume. Ali sva tudi midva med temi, ki ne razumejo? Učenci se približajo Jezusu in ga prosijo za razlago, da bi razumeli skrivnosti Božjega kraljestva. Seme in sejalca lahko med seboj zamešamo. Bog je tisti, ki seje, a je hkrati tudi tisti, ki je vsajen v srca. Jezus je sejalec, ker govori, hkrati pa je tudi seme - Beseda, ki je vsajena in sprejeta v človekovem srcu.
Iz tega lahko zaključimo dvoje. Najprej to, da je Bog navzoč v vsakem daru, ki ga da. Vsak dar je tudi navzočnost darovalca. Za vsako oznanjeno in slišano besedo stoji vedno Božje hrepenenje, da bi ga človek sprejel. Z vsako besedo naju vabi, da ga sprejmeva. V SP so to imenovali zaveza. Božja zaveza s človeštvom je okvir, ki daje smisel priliki o sejalcu.
Prerok Izaija to potrdi: »O vsi, ki ste žejni, pridite k vodi, in vi, ki nimate denarja, pridite, kupite in jejte! Nagnite svoje uho in pridite k meni, poslušajte in bo živela vaša duša. Vcepil vam bom večno zavezo.« (Iz 55,1.3) Izaija nama pomaga razumeti, zakaj sejalec velikodušno seje in se ne boji semena metati stran, ne glede na vrsto zemljišča. To dela zato, ker Bog vedno in v vseh okoliščinah hrepeni po spreobrnjenju tvojega in mojega srca. Če je morda najino srce sedajle kot skala in trnje, lahko postane plodna zemlja. To pa lahko zaradi tega, ker seme skriva v sebi neskončno moč, ki ni odvisna od zemlje tvojega ali mojega srca. Seme ima moč, da lahko obrodi 100-kraten sad. Bog s tem pokaže, da je izpolnil najgloblje hrepenenje tvojega in mojega srca: »In vsak, kdor je zapustil hiše ali brate ali sestre ali očeta ali mater ali otroke ali njive zaradi mojega imena, bo prejel stokratno in dobil v delež večno življenje« (Mt 19,29).
Drugi zaključek pa je naslednji: če poslušava Besedo in jo dojameva ali sprejmeva, bova obrodila sad. Dobro zemljo, ki sprejme seme in obrodi sad, Jezus deli na tisto, ki obrodi 30-, 60- in 100-kratnega. Izročilo Cerkve to razlaga na različne načine. Božjo besedo razume tisti, ki živi tako, da išče Božje kraljestvo s tem, kako uporablja in razpolaga s svojimi dobrinami. Razume jo tisti, ki išče Božje kraljestvo tako močno, da lahko zapusti lastne dobrine. Zato lahko živi v veselju tudi sredi tegob in preganjanj. Stopnjevanje je odvisno od tega, kako močno je veselje ob odkritju Božjega kraljestva. To veselje ob srečanju z Jezusom postane začetek in korenina novega človeštva do te mere, da z Jezusom deli njegovo življenje. V tem okviru je mogoče razumeti Jezusovo blagrovanje oči, ki vidijo, ter pameti, ki izhaja iz vere Vanj. Zato pravi: »Kdor ima, se mu bo dalo, kdor pa nima, se mu bo vzelo tudi tisto, kar ima«. Kdor ima vero, mu bo dano umevanje. Kdor sprejme Jezusa, bo deležen tudi Kraljestva. Kdor se odpre Božjemu razodetju v Jezusu, bo okušal Božjo obljubo. Blagor je prav v odprtosti Jezusu. Ta odprtost je posledica Očetove dobrotljivosti in je človek ne more pripisati sam sebi. Odprtost Jezusu prinaša s seboj odprtost do sveta, na katerega gledamo z Božjimi očmi. Omogoča odprtost srcu, ki je razumljeno in spremljano v svojih najglobljih hrepenenjih. Pa tudi obratno drži. Če srce zapreva pred Jezusom in njegovo besedo, bova zaprla srce tudi pred Bogom, svetom in samim seboj. Nič več ne bova dojemala skrivnostne povezanosti vseh treh. Še sreča, da se Bog ne utrudi in naju nenehno priteguje, da se poveževa z Jezusovim oznanilom kraljestva.