2008-07-07 17:14:58

Komentar


KOMENTAR (ponedeljek, 7. julij 2008, RV) – Papež Benedikt XVI. je včeraj takorekoč celoten nagovor pred opoldansko molitvijo Angel Gospodov v Castel Gandolfu posvetil prihodnjemu 23. svetovnem dnevu mladih. To bo že drugo svetovno srečanje mladih, ki se ga bo udeležil kot papež. Prvo je bilo leta 2005 v Koelnu, le nekaj mesecev po izvolitvi za papeža. Očitno so svetovni dnevi mladih svetemu očetu ne le zelo pri srcu, ampak v njih vidi veliko apostolsko poslanstvo, kot njegov predhodnik, božji služabnik papež Janez Pavel II., ki je to svetovno pobudo začel leta 1985.
V čem je apostolski pomen svetovnih dnevov mladih, kaj je njihov namen in kako ga uresničujejo? Podobna vprašanja sem nam postavljajo tudi pred 23. svetovnim dnevom mladih. Če pogledamo na stanje med mladimi, posebno še med mladimi kristjani, v svetovnem merilu leta 1985 in še kakšno leto poprej, vidimo v bistvu novo panoramo. Mladi takrat, tako na Zahodu kot na komunističnem Vzhodu, več niso verjeli v nobeno ideologijo, ne v liberalne in še manj v komunistično ali kakšno nacionalistično. Do tega spoznanja so prišli na Zahodu tako oblikovalci javnega mnenja in vlade, na komunističnem Vzhodu pa razni politbiroji in komunistične vlade. Vsi ti so vedeli, da morajo nekaj storiti, sicer jim bo mladi rod popolnoma ušel iz rok, ker so zelo hitro in vidno odpovedovali tudi notranji sistemi kontrole mladih, kot so dostop do izobrazbe, uvajanje in sistemsko sprejemanje mladih v oblastne mehanizme in drugo. Zaradi vsega tega, predvsem pa zaradi vsebinske praznine vodstvenih skupin, so mladi rodovi stali pred življenjem kot ovce, ki nimajo pastirja. Toda takratni oblastniki niso križem rok opazovali nastalo stanje. Na Zahodu so med mladino sistemsko vnašali vedno bolj rušilne oblike glasbe, obnašanja in uživanje mamil in tako izločili dober del mladih iz življenjskega boja. Komunistični oblastniki so k temu problemu pristopali bolj previdno in mehko. Po eni strani so med mladimi večali lažno blagostanje, sistemsko uvajali moralno ohlapnost med mladino preko šole in medijev, bolj previdno so izločali obetavne mlade ljudi iz pomembnih mest, sektorsko so uvajali mamila med mladimi iz delavskih, meščanskih in kmečkih slojev ter sistematično uvajali čustven nemir preko zelo namerno postavljenih disko klubov po deželi, kjer so igrali izbrani trdi in metalni rock. Vse to je bilo seveda pod strogo kontrolo oblastnih struktur in se je dogajalo z njihovo vednostjo ter odobritvijo. To so počeli z namenom, da bi čim več mladih izločili iz družbenega dogajanja in jih porinili na rob družbe. Pri tem so zavestno vrgli v javnost krilatico, da bodo izziv mamil in čustvenega nemira preživeli le najmočnejši. V svetovnem okviru so bile prve tarče predvsem, če ne izključno, krščanske mladinske skupine, zlasti katoliške. Ob tem dogajanju so posamezne družine imele vedno manjši vpliv na svoje otroke, ker so njihovi mladi bili izvani na nov in študijsko zastavljen ter preverjen sistem.
Pokojni papež Janez Pavel II. se je tega stanja zelo hitro zavedal, posebno še po prvih letih svojih apostolskih potovanj po svetu. Njegov odgovor na ta večplasten in v mnogih pogledih čisto nov izziv, pred katerim je stala vesoljna Cerkev, je bil zelo izdelan. Prva raven je bila opozoriti mlade na nevarnosti, ki prežijo tako rekoč izza vsakega vogala. Mlade je opozarjal na nihilistično razsežnost ideologij, na anarhistične cilje ideologij, ki so jih zamislili in zastavili razni filozofi ali filozofske šole. Zelo jasno je mladim tudi povedal, da razvoja ni mogoče graditi na rušilnosti in da razvoj sam sebi ni cilj, ampak je človekov cilj v njegovi odprtosti do Boga in Jezusa Kristusa. Vsak človek, je vedno ponavljal papež, prijatelj mladih, je postavljen pred izbiro, kako bo uporabil svojo svobodo. Ali proti sebi samemu in vsem drugim ljudem ali pa za lastno dobro in ljubezen do sebe, posebno pa še do Boga, ki ga je ustvaril. Toda vsak dober vzgojitelj ve, da v vzgojnem procesu ni dovolj postaviti ciljev, potrebno je tudi pokazati pot do ciljev. In to pot je bilo potrebno na novo utreti, ker so mladi rodovi prebujeni negativno, anarhistično in pretežno sebično-uživaško, pač v duhu anarhitični in negativnih ideologij.
V takih okoliščinah mladi potrebujejo velike in odločne vodnike, dobre starše, ki so njihove probleme razumeli in na njih vsaj v svoji notranjosti pozitivno odgovorili in, kar je novost in stara izkušnja, mladi potrebujejo druženje z vrstniki, ki so se v sebi ne le odločili v duhu evangelija, ampak že izdelujejo nov osebni profil življenja po evangeliju, ki je že močnješi od vseh negativnih izzivov našega časa. Svetovni mladinski dnevi so v nekem smislu vse to. Papež Benedikt XVI. je včeraj v tem smislu povedal zelo jasno in temeljno misel, prošnjo in povabilo vsej Cerkvi, ko je dejal Prepričan sem, da se bodo katoličani z vseh koncev sveta pridužili meni in zbranim mladim v Sydneyu, kot pri zadnji večerji, in bomo vsi goreče klicali Svetega Duha, da srca napolni z notranjo lučjo, z ljubeznijo do Boga in do bratov s pogumno pobudo, da uvedemo večno Kristusovo oznanilo v raznolikost jezikov in kultur.
Cilj tudi prihodnjega svetovnega dneva mladih je torej uvesti večno Kristusovo oznanilo v raznolikot jezikov in kultur, ki jih govorijo in v katerih živijo danes mladi.








All the contents on this site are copyrighted ©.