Duhovna misel za 14. nedeljo med letom. Pripravil p. Viljem Lovše
PRIDIGA (sobota, 5. julij 2008, RV) - Cenjena poslušalka, spoštovani poslušalec! Jezus
nama danes odpre svoje srce, svoj notranji svet. V molitvi, ki smo jo brali v evangeliju
tebi in meni ter vsem, ki so slišali, odpre svoj notranji svet. Zaupa nama tisto,
kar mu je najdragocenejše: »Slavim te, Oče, Gospod neba in zemlje, ker si to prikril
modrim in razumnim, razodel pa otročičem. Da, Oče, kajti tako ti je bilo všeč.« Jezus
nama kaže in prinaša skrivnost Boga. V tej skrivnosti je skrit smisel življenja in
sveta. Vse je bilo zaupano Sinu, ki pozna Očeta. On nama lahko pokaže resnično Očetovo
obličje. Njega je Bog vesel, ker je prišel, da bi vse pritegnil k sebi. Z vsemi želi
razdeliti veselje, ki ga ima Oče do njega. Da bi si tudi midva odpočila v njem in
On v nama. Da se tako v vsem in nad vsemi razodene Božja ljubezen. Celotno Jezusovo
življenje in celotno Sveto pismo kaže na razodetje Božje ljubezni. Ves evangelij
je prežet s tem razodetjem. To je srčika evangelija, vesele novice, dane za razveseljevanje
slehernega srca. Tudi tvojega in mojega. Za globlje dojemanje te skrivnosti je
še posebej pomenljiv odlomek iz pripovedi o stvarjenju iz 1. Mojzesove knjige: »Tako
sta bila narejena nebo in zemlja in vsa njuna vojska. Sedmi dan je Bog dokončal delo,
ki ga je naredil, in počival je sedmi dan od vsega dela, ki ga je storil. In Bog je
blagoslovil sedmi dan in ga posvetil, kajti ta dan je počival od vsega svojega dela,
ki ga je storil, ko je ustvarjal« (1 Mz 2,1-3). Počivati, počitek sta zelo pozitivni
besedi. Počitek je dopolnitev stvarstva in stvarjenja. Je sinonim za mir, skladnost,
srečo, polnost in večno življenje. Grška beseda, ki jo uporablja septuaginta za počitek,
je ista, ki jo uporablja za Jezusove besede, ko pravi: »Vzemite nase moj jarem in
učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen, in našli boste počitek svojim
dušam; kajti moj jarem je prijeten in moje breme je lahko«. Počitek, ki ga daje Jezus,
je značilen za dopolnitev stvarjenja. To pomeni, da je Jezus v resnici uresničitev
in dopolnitev naše človeškosti. V njem je naša človeškost uresničena in dopolnjena.
Lahko bi rekli: v njem ima najina človeškost svoj počitek. Značilnosti Jezusovega
srca, krotkost in ponižnost, sta koordinati za vse tisto, kar hočemo v polnosti posedovati.
Krotkost in ponižnost sta vrhunec sijaja ljubezni, ki zadovolji človeško srce. Evangeljski
jarem ali postava je prijetna in lahka zaradi tega, ker napolni in odpočije srce.
Čeprav se na prvi pogled evangeljska postava zdi zahtevna in težka, je v resnici prijetna
in lahka. Zato ker oživi srce, ga umiri, mu da počitek, ga napolni, mu vrne trdnost,
smisel in dragocenost. Odločilno pri vsem tem pa je, da tudi midva uzreva Jezusov
ljubeč pogled v trenutku, ko izgovarja: »Da, Oče, kajti tako ti je bilo všeč«. Ta
pogled zdravi najine rane, nama omogoča počitek in dojemanje s srcem. Omogoča nama,
da blagoslavljava, sebe in druge, kajti vključi naju v zgodbo, ki je lepa in prepričljiva.
Lepota te zgodbe se pokaže prav takrat, ko odkrijeva in sprejmeva Jezusovo skrivnost,
njegov pogled nase, na nas in na Očeta. Zato pravi: Pridite, ki meni vsi, ki ste utrujeni
in obteženi. Vsaka beseda, ki je zapisana v evangeliju, je odmev teh besed. Vsako
poslanstvo evangelizacije ali razveseljevanja je odmev in posledica tega Jezusovega
povabila, posledica Božjega hrepenenja po človeku, po tebi in po meni. Zato lahko
skupaj s psalmistom vzklikava: »GOSPOD, zahvaljevala se ti bodo vsa tvoja dela, tvoji
zvesti te bodo slavili. O slavi tvojega kraljestva bodo govorili, o tvoji mogočnosti
bodo pripovedovali« (Ps 145,10-11). Za kakšno slavo in mogočnost gre? Za ljubezen,
ki rešuje, za počitek, ki prihaja od Boga in poteši ter pomiri človekovo srce. Gre
za slavo in mogočnost, ki žarita iz Jezusa Kristusa na križu. O tem počitku slave
in mogočnosti naj bi govorilo tvoje in moje življenje drugim. Zaradi tega počitka
naj bi najino življenje sijalo, kakor moli stara molitev: »Tebe naj izžareva moj pogled
in moja dela naj te kažejo.« prav to je življenje v Duhu, o katerem nama danes govori
pismo Rimljanom.