Sveti oče obhaja slovesno evharistično slavje z ekumenskim patriarhom Bartolomejem I.

VATIKAN (nedelja, 29. junij 2008, RV) – Rimska škofija danes praznuje praznik svojih zavetnikov sv. Petra in Pavla. Slovesno bogoslužje v baziliki sv. Petra pa je imelo slovesno ekumensko razsežnost, saj je pri njem sodeloval carigrajski ekumenski patriarh Bartoleomej I., ki je skupaj s svetim očetom pridigal, izpovedal vero in na koncu slovesne sv. maše z rimskim škofom pedelil zaključni blagoslov. Potem sta sveti oče in patriarh odšla na grob sv. Petra in se tam zadržala v krajši zbranosti. Današnje bogoslužje so pozdignili tudi nadškofje in metropoliti z vsega sveta, ki so bili v tem letu imenovani in so danes iz rok svetega očeta dobili palij, znamenje nadškofovske časti in oblasti s katero vodijo cerkvene pokrajine po svetu.
Sveti oče je imel med slovesno sv. mašo daljši govor, ki je imel dva dela. Prvega je posvetil prvakoma apostolov, Petru in Pavlu, drugega pa novim nadškofom in metropolitom. Mi se na kratko ustavimo ob prvem delu papeževe pridige.
Sveti Peter in Pavel sta se v zemeljskem življenju dvakrat srečala, v Jeruzalemu in Rimu. V Rimu sta postala brata v mučeništvu. To njuno dvojno srečanje je več kot le golo naključje, je dejal papež, zato prav gotovo vsebuje pomembno spročilo. Pavel je prišel v Rim kot ujetnik, hkrati pa kot rimski državljan in na svojo zahtevo, potem ko je bil aretiran v Jeruzalemu. Pred tem pa se je približal Rimu s svojim največjim in najbolj pomembnim Pismom Rimljanom, ki je bolj kot katerikoli njegov drug spis globok povzetek celotnega njegovega oznanjevanja in njegove vere. Na začetku Pisma Rimljanom Pavel zapiše, da vera kritjanov v Rimu govori vsemu tedanjemu znanemu svetu in je vsem za zgled. Pri tem Pavel doda, da je hotel večkrat priti v Rim, vendar so mu to razne okoliščine preprečile. In na koncu pisma ponovno odpre to tematiko in zapiše, da bo prišel v Rim na poti v Španijo. In vem, da ko bom prišel v Rim, bom prišle s polnostjo Kristusovega blagoslova. Iz tega opisa iztopata dve dejstvi. Rim je za Pavla le ena postaja na poti v Španijo, torej do skrajnih meja takrat znanega sveta. Pavel se torej jasno zaveda, da do konca življenja mora uresničiti Kristusovo naročilo, naj kot apostol evangelij oznani do konca sveta. In Rim se nahaja na tej poti. Sicer pa je Pavel oznanjal evangelij predvsem tam, kjer še ni bil oznanjen. V tem pogledu je Rim izjema. V Rimu pa je Pavel našel mlado Cerkev, ki s svojo vero govori vesoljnemu svetu. Zato je zanj pot v Rim sestavni del njegovega vesoljnega, katoliškega poslanstva, ker je poslan k vsem narodom. Pavel se jasno zaveda, da bo samo v Rimu lahko ustanovil vesoljno, katoliško Cerkev. Rim mora narediti vero v Kristusa vidno vsemu svetu, mora postati kraj srečanja v eni in edini veri.
In zakaj je Peter prišel v Rim?, se je vprašal papež. Nova zaveza nam na to ne daje jasnega odgovora. Posredno o tej tematiki govori le evangelist Marko, ko opisuje prizor, kako je rimski stotnik, potem, ko je Kristus umrl na križu dejal Resnično, ta človek je bil Sin Božji (Mk 15,19). Na križu se razodene skrivnost Jezusa Kristusa. Pod križem pa se rodi Cerkev narodov. Apostolska dela opisujejo, kako je bil prav dogodek ob stoniku Korneliju odločilnega pomena, da se je Cerkev podala med vse narode in ni ostala le v judovskih okvirjih. Zato bo prav apostol Peter na prvem koncilu v Jeruzalemu zagovornik poganov, ki ne potrebujejo judovske postave, ker je Bog »očistil njihova srca z vero v Jezusa Kristusa« (Apd 10,47). Po prvem koncilu v Jeruzalemu je Peter prepustil judovsko krščansko skupnost Jakobu mlajšemu in se posvetil svojemu prvemu poslanstvu, ki je poslanstvo edinosti ene Božje Cerkve, ki jo sestavljajo kristjani iz judovstva in poganskih narodov.
Apostol Pavel želi iti v Rim, da bi izpolnil svoje vesoljno, katoliško poslanstvo. Prvak apostolov, Peter, pa se napoti v Rim, kot predstavnik ljudstev s poslanstvom, da gradi eno in edino Cerkev. Njegova naloga je da ustvari edinost v vesoljni Cerkvi, ki jo sestavljajo Judje in pogani in je Cerkev vseh ljudstev. In to je stalno Petrovo poslanstvo, da se namreč Cerkev ne bo nikoli poistovetila z enim narodom ali zgolj le z eno kulturo ali državo. Cerkev naj bo vedno Cerkev vseh, ki povezuje narode onkraj vseh meja in sredi delitev tega sveta prinaša Božji mir in spravno moč Božje ljubezni, je zaključil sveti oče prvi del svojega govora med današnjim slovesnim bogoslužjem na god sv. Petra in Pavla.
O vsebini homilije carigrajskega ekumenskega patriarha Bartolomeja I. bomo poročali jutri.