Nadškof L. Uran daroval sv. mašo za domovino ob državnem prazniku

LJUBLJANA – STOLNICA (sreda, 25. junij 2008) - V ljubljanski stolnici sv. Nikolaja je bila na predvečer dneva državnosti slovesna maša za domovino ob 17. obletnici razglasitve samostojnosti. Daroval jo je ljubljanski nadškof in metropolit msgr. Alojz Uran, ob njem pa so bili zbrani slovenski škofje ordinariji: mariborski nadškof in metropolit dr. Franc Kramberger, koprski škof msgr. Metod Pirih, celjski škof dr. Anton Stres, novomeški škof msgr. Andrej Glavan in murskosoboški škof dr. Marjan Turnšek, prišli pa so tudi pomožni škofje dr. Jožef Smej, dr. Anton Jamnik in dr. Peter Štumpf, ter stiški opat p. Janez Novak.
Ljubljanski nadškof je v pridigi med drugim povedal:
Zahvalno sv. mašo obhajamo na praznik rojstva Janeza Krstnika, v času ko Vlada Republike Slovenije zaključuje šestmesečno vodenje Sveta Evropske unije.
V obdobju slovenskega predsedovanja Evropski uniji smo močno izkusili, kako pomembna je vloga odgovornih za evropske narode ne le na nacionalni, ampak tudi na mednarodni ravni, da bi se lahko vsi ljudje vseh območij vsestransko razvijali in dostojno živeli. Bogu smo hvaležni za poslanstvo političnih voditeljev in vodij različnih institucij, ki iščejo in delajo za pravičnejšo družbo, za spoštovanje človekovega dostojanstva ter človekovih pravic na državni in mednarodni ravni. Za novo in trajno združitev so pomembna politična, gospodarska in pravna sredstva, hkrati pa je nujna tudi etična in duhovna prenova, ki črpa iz svojih korenin temeljne sokove življenja.
Čas, v katerem živimo, ima posebno mesto v zgodovini človeštva, saj ima veliko dobrih, žal, pa tudi negativnih značilnosti. Življenjska raven se dviga, intelektualne in fizične sposobnosti ljudi se večajo, obzorja pa se neprenehoma širijo. Lahko bi rekli, da so dandanes uresničene vse pradavne sanje preteklih rodov: lahko potujemo pod vodo, letimo po zraku, se sprehajamo po vesolju, komuniciramo s celotnim svetom ter imamo skoraj vse, kar si želimo, pa kljub vsemu nismo zadovoljni. Med nami je vedno več nerazumevanja, površnosti, nasilja, zasvojenosti, kriminala, nezadovoljnih in nesrečnih ljudi.
Krščanska vera je dala slovenskemu človeku nov pogled na svet in na življenje, oblikovala naš notranji prostor. V soočenju z Božjimi zahtevami se je izostril njegov moralni čut. Postajal je bolj odgovoren in resen, delaven in pošten. Kljub svoji človeški slabosti se je iskreno trudil, da bi v sebi in okrog sebe uresničil evangeljski ideal. Iz volje, ki jo je podpirala Božja milost, so v novejši zgodovini vzklile velike krščanske osebnosti: bl. škof Slomšek in Božji služabniki Baraga, mučenec Grozde in škof Vovk ter mnogi drugi. Iz te vere so izšle množice mučencev, ki so s svojo krvjo izpričali zvestobo Kristusu, posebej še med drugo svetovno vojno in po njej.
Človekovo dostojanstvo ni samo v svobodi, ampak tudi v svobodnem sprejemanju tega, kar nas presega in je v naše srce položil naš Stvarnik. Kristjani ne moremo in ne smemo pristati niti na to, da na moralnem področju nekdo zagovarja in hoče pod plaščem človekovega osebnega svobodnega odločanja v neki skupnosti uzakoniti permisivnost, niti da želi uzakoniti splav in zdaj ponekod že tudi evtanazijo; da s poudarjanjem pravic manjšin v družbi povezuje izenačevanje istospolnih zvez z družino ali da ne upošteva nespremenljivih moralnih načel in z genskim inženiringom usodno posega v človeško osebo. Cerkev je, kot je poudaril Janez Pavel II. v okrožnici Evangelij življenja in Benedikt XVI. v okrožnici Bog je ljubezen, služabnica življenja in vest družbe. Kot taka mora tudi za ceno nepriljubljenosti ponavljati, kaj je sveto in kaj je za človeka vredno.