Sveti oče v škofijah Leuca in Brindisi

BRINDISI (nedelja, 15. junij 2008, RV) – Papež Benedikt XVI. je bil sinoči in danes na 10. apostolskem potovanju po Italiji. Obiskal je škofiji na jugu italijanske pokrajine Puglia, Santa Maria di Leuca in Brindisi. V škofiji Leuca je hotel utrditi in poglobiti pobožnost do Božje Matere Marije, v škofiji Brindisi pa je potrdil celotno krajevno Cerkev v poslanstvu in prizadevanju za svetost po končani škofijski sinodi.
Sveti oče je po prihodu v Santa Maria di Leuca nagovoril predstavnike državnih in mestnih oblasti in se jim najprej zahvalil za vse stike s svetom, ki jih je mesto ohranjalo skozi stoletja, posebno pa še v zadnjih desetletjih, zlasti s Hrvaško, Bosno, Črno Goro in Albanijo, ko so se ti narodi odločili za svobodo in samostojno pot v prihodnost. V tem zgodovinskem okviru je posebej nagovoril številne mlade in jim dejal, naj svojo mladostno razigranost kljub številnim izzivom in skušnjavam sedanjega časa usmerijo v prizadevanja za boljšo prihodnost in se uprejo sodobnim oblikam zla. Dragi mladi, je dejal sveti oče, vztrajno iščite način življenja, ki bo polno vrednot, da boste dali zagon bolj pravični in v prihdonst odprti družbi. Bog vam je z mladostjo dal tudi moč, razum, pogum, navdušenje in voljo do življenja. Izhajajte iz teh darov in zaupajte v Božjo pomoč, da boste lahko okrog sebe širili krščansko upanje.
Sveti oče je nato daroval slovesno evharistično daritev z nad 20.000 verniki. V svoji homiliji je posebej naglasil, da Cerkev vedno vernike uči, kako naj živijo polni upanja in kako naj to teološko krepost prebujajo v mladih rodovih, »ne kot utopijo, ampak kot trdno zaupanje v moč dobrote«. Cerkev, ki je prisotna v družbi, namreč tvorno deluje tudi na družbeni ravni. V našem času, ko je na pohodu individualizem, ali zaupanje zgolj v lastno moč in sebično prizadevanje, je Cerkev posebej poklicana, da vzgaja zdrav čut za družbo, za pozornost do bližnjega, za solidarnost in delitev dobrin. Cerkev je vedno usmerjena v svet in ne pozna meja, ampak je vesoljna. Zemljepisne, kulturne, etnične in celo verske meje so za Cerkev izziv in povabilo za oznanjevanje evangelija v luči »edinosti v različnosti«. Njen Gospod jo je obdaril s posebno duhovno močjo, da se namreč stalno obnavlja in tako vrši pozitiven vpliv na družbeni ravni, da bi pospeševala novo človeštvo in vedno bolj odprte odnose med ljudmi v spoštovanju in službi predvsem do najbolj slabotnih. Njeno poslanstvo je tudi to, da gradi mostove med narodi in kulturami.
Po opravljeni evharistični daritvi je sveti oče s helikopterjem odpotoval v Brindisi, kjer so ga prisrčno sprejeli. Tudi v Brindisiju je nagovoril predstavnike oblasti, nato pa odšel v škofijsko palačo, kjer je večerjal v ožjem krogu spremstva.
Med sveto mašo dopoldne na pomolu v tamkajšnjem pristanišču, je v prvem del svoje pridige razlagal božjo besedo in dejal, da je poslanstvo Cerkve in vsakega kristjana, da v človeštvu in vsem stvarstvu oznanja božjo zamisel odrešenja, ki je v tem, da Božja ljubezen poraja življenje. Gospod pa ta načrt želi izvršiti v spoštovanju naše osebne svobode, ker ljubezen po njeni naravi ni mogoče vsiliti. Zato je Cerkev v Jezusu Kristusu prostor sprejemanja in posredovanja Božje ljubezni. V tej luči je jasno, da sta svetost in poslanstvo Cerkve dve obličji iste medalje. Cerkev lahko vrši svoje poslanstvo samo v kolikor je sveta, to je polna Božje ljubezni. In prav zaradi te njene vloge in naloge jo je Bog izbral in posvetil kot svojo lastnino. Vaša krajevna Cerkev, je nadaljeval sveti oče, je v svojem dvojnem poslanstvu, da je namreč sveta in poslana, se spoprijema s to resničnostjo v tem trenutku po opravljeni škofijski sinodi. Pri tem je dobro pomisliti, da dvanajsteri apostili niso bili popolni ljudje, ki jih je Kristus izbral zaradi njihove moralne in verske neoporečnosti. Prav gotovo so bili verni, polni navdušenja in gorečnosti, toda zaznamovani s svojimi človeškimi omejitvami in slabostmi. Jezus jih torej ni poklical zato, ker so bili že sveti, ampak zato, da postanejo sveti. Tako tudi mi in vsi kristjani. Kot kristjani smo poklicani, da vršimo dela ljubezni, kot apostoli. Krščanska ljubezen do bližnjega ni pobožnjakarstvo, ampak je stvarna solidarnost in delitev dobrin z bližnjim, ki jo navdihuje krščansko upanje. Škofu, duhovnikom in vsem vam ponavljam, je zaključil papež svoj nagovor, kar je dejal Učenik svojim učencem Ozdravljajte bolne, obujajte mrtve, ozdravljajte gobavce, izganjajte hude duhove. Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte! (Mt 10,8). To je tudi naše poslanstvo.