Komentar

KOMENTAR (nedelja, 15. junij 2008, RV) – Pretekli teden so bili v ospredju trije pomembni mednarodni dogodki, ki so zaznamovali mednarodno politiko in vlogo Katoliške cerkve.
Prvi je bil Vrhunsko srečanje med Evropsko unijo in ZDA. To je bil zelo pomeben dogodek v času predsedovanja Republike Slovenije Evropski uniji, pa tudi zato, ker je ameriška stran Evropski zvezi nekako nakazala v katero smer se nagiba ameriška politika ne glede na to, da sedanji predsednik zaključuje svojo predsedniško službo in kdo bo novembra izvoljen za novega ameriškega predsednika. Velike države in velesile, kar ZDA prav gotovo so, uresničujejo dolgoročne odločitve, ki so jih sprejele prejšnje administracije, in seveda zamišljajo nove. Dve največji zahodni zaveznici, ZDA in Evropska unija, se o izvajanju sprejetih strategij in zamišljanju novih vedno bolj med seboj posvetujeta. Iz poteka srečanja na vrhu je jasno, da gre za novo metodo posvetovanja, predvsem pa za nov politični pristop k izdelovanju celovite strategije, v katerem tvorno in enakopravno sodelujejo vse članice Evropske unije in ne le najbolj pomembne države Evropske unije. Pri tem se zahodne demokracije jasno zavedajo prastarega političnega pravila, da je sodelovanje pri snovanju ključnih strateških zamisli najbolj odlična pot utrjevanja demokracije kot take in v posameznih državah članicah Evropske unije in članicah držav zveze NATO.
Drugi pomemben dogodek je zavrnitev Lizbonske pogodbe na referendumu na Irskem. Na prvi pogled se zdi, da je izid referenduma na Irskem veliki udarec evropskim združevalnim procesom, kot je zamišlje in opredeljen v Lizbonski pogodbi. Kadar pa celotno zadevo bolj premislimo, pa brž opazimo, da je v njej podan pretežno liberalno-socialistično-prostozidarski pristop k politiki, evropski združevalni procesi pa so zamišljeni kot zgolj izvajanje sicer pretehtanih, a vendarlje skoraj izključno materialnih in potrošniško zastavljenih odnosov. Etična, moralna in sploh humanistična razsežnost nove evropske družbe je dejansko potisnjena v drugi plan, če ni povsem izrinjena. Irski volivci so to opazili in odločili v duhu prvotne zamisli evropskih združevalnih procesov. Irci namreč iz svoje dolge zgodovinske izkušnje vedo, da kadar v dolgoročnih političnih procesih manjka etična in moralna razsežnost, na zunaj še tako mikavno zastavljena materialna blaginja vodi v zatiranje duha in dušenje človekovih nadnaravnih na nadčasovnih razsežnosti. Njihova izkušnja z angleškim imperializmom je še kako prisotna v njihovi politični zavesti in presoji. Irski ne za evropsko kulturo in politično zgodovino ozko zastavljeni Lizbonski pogodbi je le opozorilo delu evropske politike, naj se novih strategij loti bolj resno in ne več na osnovi ideoloških izhodišč, ampak iz dvatisočletnega navdiha evropske zgodovine.
Za katoliški svet pa je bil pomemben tretji dogodek, obisk ameriškega predsednika Geroge-a Bush-a pri Svetem očetu. Pri tem obisku moramo upoštevati dejstvo, da je bil obisk ameriškega predsednika v vseh pomembnih evropskih državah njegovo uradno slovo s političnega pozorišča. Tako prijazno slovo od papeža Benedikta XVI. je bilo veliko več kot le zgolj vljudnostno dejanje. Ameriški predsednik se je svetemu očetu zahvalil, da je on osebno in vsa Katoliška cerkev tako modro vstopila v dialog z islamom. Tako je vešče ne le osamila islamski terorizem, ampak prenesla do sedaj stoletja trajajoče napete in bojevite odnose na pogovorno in vsestransko raziskovalno raven, kar zelo olajša delo še zlasti politikom, tudi tistim, ki tega ne priznajo. Ker je zahodna politika, ki jo v dobri meri vodijo laicistični in ateistični politiki, prav zaradi tega po svoji naravi usmerjena v materialne in površinske razsežnosti človeškega življenja in ne nagovarja človekove globoke težnje po večnosti, nadnarvnih danosti, vrednotah, ki presegajo zgolj zemeljsko življenje, je prizadevanje Katoliške cerkve, da v zahodno družbo ponovno uvede nadnaravne vrednote, v islamskem svetu prebudilo voljo in pogum za dialog. V zgodovini odnosov med islamom in krščanskim svetom, je tako dialog prvič postal prednostna izbira verskih in političnih voditeljev na obeh straneh. To pa je tudi politično in strateško pomembna novost, ki jo ZDA in Evropska unija nista in ne moreta prezreti, če hočeta odločilno sodelovati v svetovni politiki. Sedanji ameriški predsednik, ki je sprožil do sedaj še neobvladljiv in nepredvidljiv pretres v islamskem svetu, posredno pa tudi v zahodnem sekulariziranem svetu, je preveč v svetovni politiki, da ne bi zaznal, kako močnega zaveznika ima zahodna politika v nauku Katoliške cerkve, posebno pa še v katoličanih in kristjanih, ki resno živijo po nauku, ki so ga sprejeli kot svoje življenjsko vodilo in pričevanje.