QUEBEC (torek, 3. junij 2008, RV) - 15 junija se bo v kanadskem mestu Quebec začel
7-dnevni Mednarodni evharistični kongres, ki bo že 49-ti po vrsti. Tema letošnjega
kongresa je: „Evharistija – božji dar za življenje sveta“. Na kongresu se pričakuje
okrog 15.000 udeležencev; tako iz Kanade kot tudi iz tujine. Poleg udeležencev bo
pri različnih družbenih aktivnostih, ki bodo spremlJalE kogres, sodelovalo še vsaj
1000 posameznikov. Katoličani iz vsakega kotička Kanade so povabljeni da postanejo
„partnerji Kongresa“; prvič s tem, da izkoristijo priložnost in obnovijo svojo vero
in drugič s tem, da aktivno sodelujejo pri številnih aktivnostih, ki jih kongres ponuja.
V naslednjih dneh bomo pozornost namenili pripravam na ta, za vesoljno Cerkev izredno
pomemben dogodek in osvetlili nekatere točke iz Temeljnega teološkega dokumenta kongresa
v Quebecu, ki bo vir za poglobljeno razmišljanje o evharistiji. Mednarodni evharistični
kongres je papež Benedikt XVI. v svoji poslanici za svetovni dan bolnikov februarja
letos označil kot priložnost za počastitev Kristusa v oltarnem zakramentu, ki ozdravlja
telo in duha. Kot je dejal sveti oče, tema letošnjega kongresa izpostavlja Evharistijo
kot Božji dar, v katerem daje Oče svetu svojega lastnega Sina, ki se je utelesil in
je bil križan.“ Sveti oče je še dodal, da se nam ob tem dogodku in ob sto petdeseti
obletnici prikazovanj Brezmadežne v Lurdu, ponuja posebna priložnost za premislek
o tesni povezanosti med evharistično skrivnostjo, vlogo Marije v odrešenjskem načrtu
in resničnostjo človeške bolečine in trpljenja. O povezanost človeške bolečine
in trpljenja z evharistično skrivnostjo priča tudi naslednja zgodba, ki predstavlja
hkrati uvod k Temeljnemu dokumentu letošnjega mednarodnega evharističnega kongresa
in nosi naslov: Evharistija je življenje: Francoski filozof Emmanuel Mounier je imel
hčerko Françoise, ki je zbolela za akutni vnetjem možganov, ki jo je potopilo v temno
noč iz katere se ni več zbudila. Osebam, ki so želele vstopiti v njeno sobo je Mounier
vedno rekel: »Vstopite z isto ljubeznijo in milino, s katero poklekate pred Najsvetejšim.« Emmanuel
Mournier razmišlja: »Kakšen smisel bi imelo vse to, če bi bila naša hčerka samo bolno
meso, le kup trpečega življenja in ne majhna bela hostija – žrtev, ki nas vse presega
kot neskončnost skrivnosti in ljubezni, ki bi nas oslepila v svojem blišču, če bi
jo lahko videli v obraz? Na bolečino nam ni treba misliti kot na posledico nečesa,
kar nam je bilo iztrgano, ampak kot na nekaj, kar darujemo, da bi bili vredni malega
Kristusa, ki se nahaja med nami.« In nadaljuje: Ko sem se v tišini približal
njeni mali postelji, sem imel občutek, da se približujem oltarju oziroma nekakšnemu
svetemu kraju, kjer Bog govori po znamenju. Françoise smo v usmiljenju privoščili,
da bi umrla in se tako rešila vsega trpljenja. Vendar, ni to mogoče čustvena neuglajenost?
Kaj zanjo pomeni biti nesrečna, nemočna? Kdo ve, če ni njeno poslanstvo varovanje
in čaščenje hostije med nami!« Francoski filozof in oče svoje razglabljanje zaključuje
z mislijo: » Moja mala Françoise, ti si zame podoba vere«.