Duhovna misel za 9. nedeljo med letom. Priravil p. Viljem Lovše
PRIDIGA (sobota, 31. maj 2008, RV) - Draga poslušalka, cenjeni poslušalec. Jezus z
današnjim evangelijem sklene svoj govor na gori in pokaže njegov pomen za tvojo in
mojo človeško usodo. Če njegove besede poslušava in jih poskušava uresničevati, gradiva
svoje življenje na trdni skali, ki je Bog sam. Če pa njegove besede ne poslušava,
svoje življenje gradiva na živem pesku omejenosti lastnega dojemanja in krhkosti,
strahu in nesmiselnosti. Jezus nama v spodbudo pove dve metafori o poslednji sodbi.
V prvi naju vabi, naj se ozreva na svoje življenje z vidika cilja, ki je srečanje
z Bogom. Midva, ves svet in vsa zgodovina je ustvarjena za dan srečanja z Bogom. Z
Božje strani je sodba trenutek srečanja v katerem te Bog prepozna ali pa te ne prepozna.
V drugi metafori naju Jezus vabi, da se s poti ozreva proti cilju. Gledana z najine
strani je sodba posledica tega na čem sva gradila svoje življenje: na smiselnosti
ali nesmislu, na odrešenju ali polomu. Sodba seveda ni posledica Božje samovolje,
ampak je posledica mojih in tvojih odločitev s katerimi vsak dan uresničujeva Jezusove
besede ali pa jih ne. Midva ali pa najina župnijska ali ožja skupnost smo lahko
zelo karizmatični. Lahko se nama dozdeva, da imava veliko vero in močno slaviva Gospoda.
Celo čudeže lahko delava. A očitno to ne zadošča. Kaj pa je še potrebno boš rekel?
Ali ni dovolj, da v nedeljo opraviš nedeljsko dolžnost in na hitro pred obroki nekaj
zmoliš, pa je Bog zadovoljen? Očitno ni tako. Vera je tudi vsakdanje življenje in
vedenje. Bogoslužje obhajamo v svojem telesu. Vera brez konkretnega življenja je mrtva,
kajti tudi demoni verujejo, a trepetajo. Da ne boš mislil, da s tem Jezus graja najino
nedoslednost, ki se je do smrti ne bova znebila, ampak bo najin prostor in šola ponižnosti,
šola zaupanja in nenehnega spreobračanja k Bogu. Jezus graja najino samozadostnost,
če misliva, da je dovolj imeti Jezusa za Gospoda le na papirju, ne pa tudi v življenju.
Jezusa nimava za Gospoda, če se vedno znova ne obračava stran od svojih slabih dejanj.
Božja ljubezen ne more biti izgovor za razuzdanost in zaslomba za krivičnost. V njegovem
imenu lahko delava celo dobre stvari za druge, pa to nič ne pomaga najinemu odrešenju. Kaj
hoče torej Jezus od tebe in mene? Kaj bi pa še rad? Kaj je tisto kar pravi, da nama
manjka, če sva zgolj liturgična ali bogoslužna kristjana? Jezus pravi, da naju ne
bo prepoznal, če ne živiva kot brat ali kot sestra bližnjim. Preprosto naju želi spomniti,
da nama manjka ljubezen. To kar je bistveno. Ostane samo ljubezen, ki nima konca.
Kajti Bog je ljubezen in samo tisti, ki ljubi, prebiva v Bogu in Bog v njem (1 Jn
4,16). Ljubezen lahko začneva zares živeti šele, ko Jezusu prisluhneva in začneva
uresničevati kar pravi. Najino delovanje je posledica besede, ki jo nosiva v sebi.
Ko skupaj z Jezusom Boga kličeva za svojega Očeta, ali naš Oče, sva šele sposobna
zares delovati iz ljubezni. To kar naju lahko reši ob končnem srečanju z Bogom, torej
ni delanje čudežev, ampak izpolnjevanje Očetove volje, ki pomeni ljubezen do sester
in bratov. Ljubezen torej ni neko osladno čustvo, ampak odločitev in delovanje.
Ljubim, ko se v vsakodnevnih drobnih stvareh odločim in delam to, kar je všeč ljubljenemu. Jezus
pravi, da je verske obrede mogoče opravljati brez Sinovega srca, se pravi brez ljubezni.
Navzven se lahko zdi, da delava vse v Jezusovem imenu. A vse je odvisno od resnice
najinega srca. Če se srce odloča na podlagi samoljubja in samovolje, brez ljubezni
do Boga in drugih, si piše slabo sodbo. Ob sodbi bo vsak izmed nas žel samo to kar
je sejal. Če sva sejala ljubezen, bova žela ljubezen. Če sva sejala samoljubje, bova
žela samoto in izoliranost od vseh in vsega. Hiša, ki jo danes gradiva, bo ob sodbi
vzdržala, če sva uresničevala Jezusove besede. Jezus naju ima v tem primeru za modra.
Če pa njegovih besed nisva upoštevala, najina hiša nima nikakršnih temeljev, ampak
stoji na pesku in v močvirju. Za Jezusa sva nespametna. Modrost je torej v tem, da
si v času z vsem tem kar sva in imava gradiva večno bivališče, ki vzdrži vse nadloge.
Nespamet pa v tem, da vzameva zemeljski čas le za graditev lastne podrtije, ki se
nama ob koncu zruši na glavo. To kar nama Jezus pove ima Božjo avtoriteto in ni prazno
besedičenje. To kar pravi, tudi uresničuje. Kar govori nama, sam vsak hip živi. Če
mu zaupava, bova vedno znova zajemala iz njegove ljubezni ali Svetega Duha tudi midva.