Latinski Šmarnice: Marija, Mati osvoboditeljica – osrednja razsežnost pobožnosti do Marije v Ameriki

ŠMARNICE (četrtek, 29. maj 2008, RV) – Marija, Mati osvoboditeljica. Pobožnost do Device Marije v Latinski Ameriki se je v veliki meri razvila v stoletjih kolonizacije, vendar je v nadaljnjem razvoju dobila vedno močnejše ameriške značilnosti kot so kreolske in indijanske ter značilnosti kulture prebivalcev, mešanih med indijansko in belo raso, imenovanih metiči. Zavest in vera v Marijo kot Mater Latinske Amerike sta se v tem procesu razvijali spontano. Ta zavest se je razvila v trdih in težkih letih boja za politično neodvisnost držav in glavnih mest ter rojstva novih narodov. Vera v Marijino materinsko varstvo je v skrbeh ter stiskah in težavah procesa osamosvajanja dobilo novo vsebino: vsa gibanja za neodvisnost so na tak ali drugačen način klicala Marijo na pomoč, s prošnjo, da bi jih varovala in jim vlivala poguma. Osvobodilna gibanja za neodvisnost je tako spremljala moč marijanske pobožnosti ter močan simbolni pomen nazivov, ki so jih naslovili Božji Devici, zato je bila v procesu ustalitve novih nacij marijanska zavest med ljudstvom vedno prisotna; tudi ko je prihajalo do liberalnih in proticerkvenih teženj.
General Belgrano iz Argentine, je Devico, po boju v Tucumanu, v želji, da bi se ji zahvalil, imenoval Generalka armade ter zato v poročilu o boju nakazal, da so zmagali, kot pravi: »...po zaslugi Device Odkupiteljice, kateri so se izročili v varstvo.«
General San Martin iz Argentine si je, preden se je odločil z vojsko prečkati Ande, izbral za Generalko svoje vojske Karmelsko Devico iz frančiškanskega samostana v Mendozi. Njej je med slovesnim verskim obredom, ki ga je naročil v ta namen, podaril svojo poveljniško palico.
Oče Čilenske neodvisnosti, Bernardo O'Higgins, in general Jose Miguel Carrera sta pogosto molila za Marijino varstvo nad njunimi podvigi. 5. decembra 1811 sta naročila sv. mašo v zahvalo Materi Božji za pomoč. Po končni zmagi, ki je Čilu prinesla republikansko neodvisnost, 5. aprila 1918, je O'Higgis izpolnil svojo zaobljubo in ukazal postaviti cerkev Karmelski Materi Božji, zaščitnici nacije.
V procesu neodvisnosti Mehike je znan lik duhovnika Hidalga, ki je s prvimi uporniki korakal proti cerkvi v Atotonilco. V zakristiji je vzel platno s podobo Naše Gospe iz Guadalupe in jo namestil na drog ter jo dvignil kot prapor svoje vojske. Po vzkliku upornikov Naj živi Devica iz Guadalupe, je s tem praporom nadaljeval marš v San Miguel el Grande, vse do zmagoslavnega vstopa v Celayo.
Simon Bolivar se je ob več priložnostih poklonil Devici. Vsakič ko je prečkal Chiquinquira, je bila prva stvar, ki jo je storil, vedno ta, da se je poklonil pred podobo Device Marije.
Preden so domoljubi iz Quita začeli z uporom, so hoteli prositi za Marijino varstvo nad njihovimi načrti. Združeni v salonih Manuela Canizaresa, so vsi pokleknili pred podobo Device odkupiteljici in molili Pozdravljena Kraljica, da bi jim blagovolila nakloniti zmago.
V letih boja za neodvisnost se je na ta način rodila vera v Marijo osvoboditeljico, ki je nova in pomemben prvina za razumevanje ljudske latinske ameriške mariologije.
Izraz krščanskega spoštovanja in pobožnosti do Božje Matere je skoraj vedno imel kristocentrični značaj, ki se kaže predvsem v liturgiji: že spominjanje Kristusovih skrivnosti samo po sebi spominja na Marijo. Marijina svetišča, od katerih jih je danes bolj pomembnih okrog 350, so bila v začetku preprosta mesta čaščenja, velikokrat v obliki kapele, ki so se nato spremenila v končni cilj številnih romanj k Devici, kar je fenomen, ki je posledica močne pobožnosti do Marije.