Šmarnice: Devica Marija iz Lujana v Argentini

ŠMARNICE (torek, 27. maj 2008, RV) – Devica Marija iz Lujana v Argentini. 60 km zahodno od Buenos Airesa se nahaja mestece Lujan. V letu 1630 na tem kraju ni bilo niti sledi o kakšni naselitvi, ampak je bilo le prehodno območje za karavane vozov ter črede oslov, ki so se spuščale in vzpenjale iz pristanišča Buenos Aires. Okrog leta 1630 je Portugalec Antonio Faria de Sa, lastnik latifundija v Sumampi, vprašal svojega prijatelja, Juana Andrea, ki je bil mornar, če bi mu hotel pripeljati iz Brazilije kip Marije Brezmadežnega Spočetja z namenom, da bi ga postavili v kapelo, ki jo je prav tedaj gradil na svojem posestvu in častilo Sveto Devico. Juan Andrea je ustregel njegovi prošnji in v Buenos Aires pripeljal kar dva kipa Device Marije. Prvi je predstavljal Brezmadežno spočetje, na Antonijevo željo, drugi pa je bil podoba Božje Matere z Detetom Jezusom, ki spi v njenem naročju. Kipa so naložili na voz in ju v karavani peljali proti Sumampi. Na poti iz Buenos Airesa proti Santiago na Vzhodu, se je voz na obrežju reke Lujan iz nejasnega razloga ustavil. Zamenjali so vole in zmanjšali tovor, vendar brez uspeha. Voli niso hoteli prečkati reke. V tistem trenutku je nekdo opazil dva majhna zaboja s kipoma Device. Z voza so najprej zložili kip Device z Detetom, ne da bi se zgodilo karkoli, ko pa so odstranili zaboj s kipom Brezmadežne, so voli takoj potegnili. Priče dogodka so pretreseni nad tem napravili poizkus in stvar ponovili vendar je bil rezultat popolnoma enak. Tedaj so razumeli, da Devica Brezmadežnega Spočetja želi ostati v Lujanu in z veseljem so ji ustregli.
Novica o tem se je takoj raznesla in začeli so prihajati številni romarji. V začetku je bil kip shranjen in čaščen v majhni sobi hiše Don Rosenda na deželi. Kmalu zatem so ji lastniki zemljišča postavili kapelo, ki je bila dokončana okoli leta 1633. Zgradba je bila zelo preprosta: dejansko jet o bila koliba s stenami iz blata, streho iz slame in naravnih tal iz stlačene zemlje. Dolga je bila komaj 4 m in široka 2,5 m. Ves luksus je bil ta, da je bila belo prepleskana. Majhen oltar, nad katerim je bil nameščen kip, je bil zelo preprost. Sčasoma je število prebivalcev v kraju naraslo, tako da je Lujan postala župnija, kasneje pa tudi mesto.
Okrog leta 1872 je nadškof v Buenos Airesu, mons. Federico Aneiros svetišče zaupal duhovnikom lazaristom. V tem obdobju so Indijanci napadli p. Jorgeja Salvaira in ga hudo ranili, da je čakal le še na smrt. V trenutku hude stiske se je zaobljubil Presveti Devici, nakar je čudežno okreval. Zaobljuba očeta Salvaira se je glasila: »Govoril bom o tvojih čudežih …, povečal bom tvojo Cerkev.« Da bi izpolnil zaobljubo, je leta 1885 objavil Zgodovino Device iz Lujana. 1889 je bil imenovan za župnika v Lujanu, kjer je svoje življenje in svoje moči posvetil postavitvi velike bazilike. Z gradnjo je začel 6. maja 1890, ob podpori monsinjorja Aneirosa ter sodelovanju sobratov lazaristov. Bazilika je bila posvečena leta 1935. Mogočna bazilika v gotskem stilu ima še posebej dragocena okna. Kripta bazilike hrani mnoge dragocenosti, vezane na zgodovino Lujana; med drugim hrani kopije vseh del, posvečenih Marijinemu čaščenju v Ameriki. Marijino podob so 8. maja 1887 slovesno okronali. Ob 300-letnici čudeža v Lujanu so argentinski, urugvajski in paragvajski škofje, po naročilu papeža Pija XI., 5. oktobra 1930 Devico iz Lujana proglasili za zavetnico vseh treh republik ob Rio de la Plata. Naziv bazilika je cerkvi leta 1930 podelil papež Pij XII.
Svetišče v Lujanu izstopa med drugimi narodnimi božjimi potmi v Argentini. Za Argentince ni le zgodovinski spomin, ampak identiteta, tudi za nekristjane. To svetišče ima tudi nekatere posebne značilnosti, od katerih naj omonimo le dve. Je privilegiran kraj za krst otrok in kraj podeljevanja zakramenta sprave. Svetiše vsako leto obišče okrog 10 milijonov romarjev, ki se želijo srečati z Božjo Materjo in utrditi lastno vero, da bi bili srečni kakor ona, ki je blažena, ker je verovala.