Komentar

KOMENTAR (torek, 27. maj 2008, RV) – V nedeljo je papež Benedikt XVI. v govoru pred molitvijo Angel Gospodov odprl nekaj novih vidikov ob dveh zelo pomembnih mednarodnih temah v tem zgodovinskem trenutku: širjenje lakote po svetu in dogajanja na Kitajskem.
Škof v Hong Kongu, kard. Joseph Zen, je te dni v Evropi in je dal vrsto intervjujev za radio, časopise in tiskovne agencije. Tako je predvčeraj za švicarsko katoliško tiskovno agencijo APIC dejal, da je Cerkev na Kitajskem v petek, dan pred molitvenim dnevom za Cerkev na Kitajskem, kristjane in ljudi dobre volje povabila naj začnejo z »duhovno revolucijo«. Ta poziv je kard. Zen utemeljil z dejstvom, da so kitajski katoličani »polni duhovnosti, dobre volje in odpuščanja«.
Za italijanski dnevnik La Stampa je kitajski prelat v pogovoru med drugim dejal, da bi vzpostavitev diplomatskih odnosov med Svetim sedežem in Ljudsko Republiko Kitajsko pomenila uzakonitev politike do verskega vprašanja, ki bi priznala in dala pravo versko svobodo vernikom vseh veroizpovedi, kar pa sedanja kitajska vlada še ne namerava storiti. Zato so pogovori med Svetim sedežem in kitajsko vlado pogovori med dvema gluhima. Problem na Kitajskem je odsotnost verske svobode, je dejal kard. Zen za La Stampo. Skoraj v istem dihu pa je dodal, da je kitajska vlada v slepi ulici s svojo politiko, ki jo vodi s patriotistično Cerkvijo. Sedaj je tudi od države postavljenim škofom in duhovnikom pa tudi vernikom, ki soglašajo z vladno versko politiko jasno, da je potriotična Cerkev popolnoma podrejena kitajski vladi in so neke svoboščine le navidezne, ker škofje in duhovniki patriotistične Cerkve lahko govorijo in delajo samo tisto, kar vlada določi ali dovoli. Sedaj je tudi vsem jasno, da tako ravnanje ni dostojno človeka, še manj pa vlade, ki želi biti moderna in v svetu nekaj pomeniti. Takšna vlada tudi ne more popeljati kitajskega ljudstva v moderno družbo in sodobno državo.
Ta notranji kitajski proces na ravni verske svobode in zavesti zelo pospešujeta dve dejstvi. Prvo je stanje Katoliške cerkve v Hong Kongu, drugo pa je teološka vsebina pisma papeža Benedikta XVI. lani Cerkvi na Kitajskem.
Glede na stanje Cerkve na celinski Kitajski, je stanje Cerkve v Hong Kongu čisto drugačno. Na področju te bivše angleške kolonije, ki je konec prejšnjega stoletja postala sestavni del Ljudske Republike Kitajske, s privilegijem, da pol stoletja veljajo še zakoni iz kolonialnega obdobja, je Katoliška cerkev in druge verske skupnosti svobodna. Tako v Hong Kongu Katoliška cerkev deluje popolnoma svobodno. Od 7 milijonov pribivalcev Hong Konga jih je 350.000 katoličanov. Vsako leto v Katoliško cerkev vstopi nad 2500 odraslih, ki se dajo krstiti. V Hong Kongu Katoliška cerkev vodi nad 300 šol, ki so vse zelo cenjene in ugledne ter vrsto družbenih dejavnosti v mreži tamkajšnje Karitas. Med 350.000 katoličani je tudi vrsta zelo uspešnih poslovnežev, bankirjev in državnih uradnikov vseh vrst. Vse to daje Cerkvi veliki ugled tudi na celinski Kitajski.
Kard. Zen pa je tudi zelo poudaril vpliv papeževega Pisma Cerkvi na Kitajskem. Zlasti tisti vsebinski vidik, kjer sveti oče zelo jasno opiše poslanstvo Katoliške cerkve, da namreč v luči razodetja prebuja, nagovarja in razvija človekovo naravno versko razsežnost, ki je hkrati vključena v vse človeške družbene ustanove in jih istočasno presega zaradi svoje nadnaravne vsebine. Ob tem sveti oče tudi odprto pove, da vsebina razodetja sicer navdihuje tudi državne ustanove, vendar jih ne ogroža, ker Cerkev priznava avtonomnost delovanja države, od države pa pričakuje vsaj spoštovanje, če že ne pomoč pri izvrševanju svojega poslanstva v vsem človeštvu. Katoličani na Kitajskem Pismo svetega očeta skrbno študirajo in ob njem izostrujejo svoja stališča do ključnih vidikov kitajske kulture in sedanje politične dinamike. V zvezi s tem, je kard. Zen opozoril na nevarnost kitajskega nacionalizma, ki ga sedanja vlada vzbuja ob organiziranju olimpijskih iger. Ta nevarnost je dejanska, pravi kard. Zen, na kar opozarjajo že nekateri strokovnjaki, ki govorijo o nevarnosti možnega fašizma, oziroma dikatorskega režima z močnimi nacionalističnimi poudarki. Ob olimpijskih igrah kitajska vlada veliko govori o kitajskem ponosu, kar je sprejemljivo, dokler ne preide v ideološki nacionalizem. Sredi vseh teh globokih premikov kitajski katoličani zelo cenijo molitveno podporo vesoljne Cerkve in druge načine njene bližine sredi naporne prisotnosti v tako zapletenih okoliščinah.