Duhovna misel za 6. nedeljo med letom. Pripravil p. Vili Lovše

PRIDIGA (sobota, 24. maj 2008, RV) - Draga poslušalka, spoštovani poslušalec! Ali te kaj zmoti Jezusova ostrina. Pravi, da ni mogoče služiti dvema gospodarjema! Gospodar je v najinem življenju tisto, na čemer temeljiva svoj obstoj, tisto v kar zaupava, na kar staviva. To je pomen besede mamon.
Kdo je torej tvoj gospodar? V resnici je lahko le eden. Če je Bog, postajava podobna njemu, če je kakšna druga stvar, postajava podobna tej stvari. Če je najin mamon zgolj delo in denar si ustvarjava slabo prihodnost in na vso moč greniva sedanjost.
Spet mi pride na misel oče, ki je zaradi družinskega podjetja postal neobčutljiv do sebe, do svoje žene in svojih otrok. Z izgovorom, da dela za skupno dobro vse dni misli le na posel. Strah in skrb, da ne bo dela, ga sili, da sprejme vsako delo in za vsako ceno. Vse to ne duši le njega, ampak vse njegove domače in delavce. Svoji hčeri, ki bi rada zaživela samostojno življenje in sama nekaj ustvarila, pripisuje slabe namene, nevoščljivost in pohlep. Njenega dela ji ne prizna. Vse zasluge pripisuje le sebi. Nad njo izvaja pritisk preko ostalih družinskih članov, ki jih je naperil proti njej. Ponižuje jo in čustveno izsiljuje. Mož gre vsako nedeljo k maši in celo župnik ga visoko ceni.
Seveda je malika ali mamona lažje videti pri drugem človeku, kot pri sebi. Lasten malik se nama zdi tako domač in del tega kar sva, da naju razjezi, če nama kdo očita, da služiva napačnemu gospodarju.
Kakšna sreča, da Jezus ne odneha. Ni odnehal takrat z apostoli in ne odneha danes z nama.
Z vsem svojim življenjem naju vabi, da bi bil le živi Bog, in ne malik, najin gospodar. Jezus stori vse in uporabi vse svoje življenjske moči, da tudi zate in zame ne bi bil temni, mrzli, nemi in gluhi nagrobni spomenik zadnji izraz tega kar sva v življenju naredila iz sebe in drugih. V ta namen nama v nadaljevanju kar štirikrat zakliče: Ne skrbita. Ne pustita se prevarati. Ne odrekajta se sedanjosti. Ne krajšajta si življenja in ne krčita si svojega telesa s skrbjo. Ne pustita se napolniti s praznino. Položita svoje življenje v Očetove roke, da okusita kaj je polnost in prostost. Bog je tisti, ki podarja in ohranja življenje. Ne denar, ne hrana, ne obleka.
Jezus ni hipi, ki naju nagovarja naj ne delava. Nikakor ne. Opozarja naju le, da naj iz dela ne delava malika. Sv. Ignacij Loyolski, ustanovitelj jezuitov, svetuje, naj delamo tako zavzeto, kot da bi bilo vse odvisno od nas, hkrati pa v srcu z vsemi svojimi močmi zaupajmo in računajmo na Boga, ker je v resnici vse odvisno od Njega. Takšna drža osvobodi najine sposobnosti za ustvarjanje. Vse nama je podarjeno, a ne zato, da se ne bi nič trudila. Podarjeno nama je zato, da bi hvaležno in zaupno sodelovala z Darovalcem. Zavest, da je vse Božji dar, naju osvobodi zaskrbljenosti in strahu zase in svoj obstoj.
Če hočeva zadovoljiti svoje potrebe seveda morava delati. A te potrebe ne morejo biti najin bog. Potešiva jih lahko le v sodelovanju z Bogom ter z brati in sestrami. Hrana in obleka vzpostavljata sožitje z Bogom in drugimi, razen če ju imava za malika. Potem nama zaskrbljenost pobere vse moči, ki so potrebne za delo in ustvarjanje. Krade nama življenje, namesto, da bi ga ohranjala. Kar velja za hrano in obleko, velja za vse stvari: so le sredstva. Če iz njih narediva cilje, postaneva njihova sužnja. Zadušijo najine odnose in ukradejo lepoto, podarjenost in smiselnost življenja.
Danes naju Cerkev vabi, da za hip ustaviva svoj korak in premisliva: Ali gradim in temeljim svoje življenje na Bogu Očetu, ki vse daje ali pa na maliku, ki od mene vse vzame, tudi življenje. Če sem se zalotil, da je moje življenje en sam divji aktivizem, ki je najmočnejše pomirjevalno sredstvo, potem svetijo rdeče luči. Če pa odkrivam v sebi zaupanje v Očeta potem sem na pravi poti, da že danes hvaležno in veselo, ter ustvarjalno delam in živim ter okušam večno življenje. Ali kot pravi pregovor: Če Bogu pustiš prvo mesto, potem so vse stvari na pravem mestu. Prišla sva od Boga in se vračava k Njemu. Jezus naju uči z Bogom sodelovati. V tem je najino dostojanstvo. Zato se danes lahko razveseliva tega kar naju čaka. Mar pozabi žena svojega otročiča in se ne usmili otroka svojega telesa? A tudi če bi one pozabile, jaz te ne pozabim. Verujem Gospod. Pomagaj moji neveri.