Evharistija izziva človekov razum in mu daje povsem novo gotovost

MEDITACIJA (četrtek, 22. maj 2008, RV) - Cerkev danes obhaja praznik Svetega Rešnjega Telesa in Krvi. Obhaja teološko resnico, da je Kristus s svojo Božjo in človeško naravo dejansko prisoten v Rešnjem Telesu in Krvi, ki sta postali vidno znamenje njegove stvarne prisotnosti med obhajanjem svete Evharistije. Cerkev torej obhaja dejstvo, da je Odrešenik stvarno prisoten med nami pod podobama kruha in vina. 2. vatikanski koncil je potrdil versko resnico, da je zakrament Odrešenikove prisotnosti med nami središče, vir in cilj svetega bogoslužja in kristjane stalno uvaja v bistvo krščanskega sporočila, da je Bog v svojem Sinu Jezusu Kristusu stalno z nami. Današnji praznik, ki na svojstven način izraža osrednjo vsebino krščanske vere je po svoji naravi odprt za razne pristope k svoji skrivnostno neskončni vsebini, ampak je pravi izziv za človekov razum in kristjanovo zavest.
Izziv za človekov razum je predvsem v tem, kako je lahko neskončni Bog, druga Božja Oseba Kristus, z vsem svojim bitjem prisoten v ustvarnjeni stvari. Za človekovo ustvarjeno pamet in logiko je to nelogično. Ni pa nelogično za Božjo vsevednost. Izziv vsebine današnjega praznika ni v tem, ali je zgolj človeško logična in posledično sprejemljiva, ampak v tem, da k tej Božji danosti človek s svojim razumom in logiko mora pristopati s posebno držo, z željo, kot pravi sv. Avguštin, da bi razumel. Kristjani namreč ne sprejemamo verskih resnic zato, ker so tudi logične, ampak zato, da bi jih razumeli. Sprejemamo jih, ker so pravi izziv za naš razum in našo logiko, ker dometa ustvarjenega razuma in človeške logike ne zanikajo, ampak ju pozitivino izzivajo. V verskih resnicah se nam namreč razodeva isti Stvarnik, ki je ustvaril naš razum in miselno doslednost in torej ne more biti v nasprotju s samim seboj. Ta skrivnostna danost, ki je resnična Božja prisotnost v Rešnjem Telesu in Krvi, možna, logična, razumljiva, razvidna v Božji vsevednosti in kot taka ni v nasprotju z našim razumom, ampak ga nagovarja na drugačni ravni, namreč v njegovem izvoru v Božjem razumu in v njegovi naravni odprtosti za nadnaravno. Res pa je, da ta verska resnica ostaja izziv za naš razum v smislu, da ga s posebno močjo naravnost sili, da cele splete svojih naravnih razumskih gotovosti postavi pod vprašaj, oziroma na raven ustvarjenih danosti, ki minejo. Ta Gospodova zakramentalna prisotnst namreč človekovega duha po eni strani nagovarja, po drugi pa ga vabi, naj zavestno presega dosežene gotovosti, če so te vezane le na razvidnost ustvarjenega uma in na zgolj občo človeško logiko.
Današnji praznik pa je po drugi strani za kristjana vir posebne gotovosti za njegovo krščansko zavest. Mi kristjani namreč vse premalo računamo na Božjo prisotnost, na Njegovo stalno delovanje v stvarstvu, na dejstvo, da vse, kar obstaja, bostaja zaradi tega, ker Stvarnik hoče da obstaja. To z drugimi besedami pomeni, da kadar delujemo v skladu s Stvarnikovo silno močjo, se nam ni ničesar bati, ker smo v toku Božjega delovanja, ki je edino, ki obstaja od večnosti. V tem smislu kristjanova trdnost, notranja gotovost prihaja od Boga. In vir takšne tdnosti danes obhajamo.