Duhovna misel za Praznik Svete Trojice. Pripravil p. Vili Lovše

PRIDIGA (sobota, 17. maj 2008, RV) - Če ti in jaz danes praznujeva skrivnost svete Trojice pomeni, da lahko skupaj z Mojzesom vzklikava: “Vzemi naju za svojo lastnino” (2 Mz 34,9). To je Mojzes vzkliknil potem, ko mu je Bog povedal, da je usmiljen in milostljiv Bog, počasen v jezi in bogat v dobroti in zvestobi” (2 Mz 34,6). Bog nama vsak dan in vsak hip po vseh stvareh kaže svojo zvestobo in usmiljenje. Kako, da se v nama ne prebudi hrepenenje, da bi vstopila v osebno zavezo z njim, v zaupljivo sožitje z Bogom?
Današnji praznik sv. Trojice razodene tvoje in moje vitalne življenjske korenine. Lahko se primerjava z okrog obrnjenim drevesom, ki ima korenine zgoraj in veje obložene s sadovi spodaj. Če korenine živahno črpajo od zgoraj, so sadovi spodaj obilni. Jezus je v evangeliju rekel, da se je potrebno roditi od zgoraj, če hočeva priti v Božje kraljestvo. Posledice teh besed so sledeče: to kar midva misliva in verjameva, da je v najinih telesih in psihi najgloblje in najino, v resnici ni najin najgloblji in resnični del. Ne pripadava sama sebi. To ni najin zaklad. Ne izraža resnice najinega srca.
Ko nama Jezus govori o značilnih dogodkih njegovega življenja velikokrat ponovi besedo »potrebno je«. To pomeni, da Jezus v sebi sledi dinamiki, ki je od zgoraj, ne od spodaj. Ne sledi nagonom in psihi. Sledi Očetu. To velja tudi za tvoje in moje življenje. Le če računava na dinamiko, ki je od zgoraj, lahko računava, da bo najino najgloblje srčno hrepenenje dobilo odgovor. V tem je jedro vere. Ne vključuje le vere v Boga, ampak drži pokonci vso dinamiko življenja, ki iz Boga izhaja.
Če natančneje poslušava Jezusove besede, potem verovati najprej pomeni upati v božjo obljubo, ki jo Jezus jasno daje. Nikdar naju ne more izpolniti neposredno in vsakdanje življenje. Čeprav ga imava na dosegu, ga ne moreva nikakor zgrabiti in posedovati, obdržati. Evangelij naju na to pogosto spominja: »Če seme ne pade v zemljo in ne umre, ne obrodi sadu; če hočeš imeti življenje, ga moraš biti pripravljen izgubiti«.
Na drugem mestu verovati pomeni, da znotraj sebe sprejmeva odnos z Bogom iz katerega izvira vsako življenje. Bolj si upava vse svoje srce prežeti s tem notranjim zaupnim odnosom z Očetom, bolj je življenje polno in živo.
Na tretjem mest verovati pomeni, da v zaupanju izročiva samega sebe. Ko se tej izročitvi ne bo več upiral noben delček najinega srca bova doživljala in živela svoje življenje v trdni gotovosti in z nedvomno polnostjo.
Kaj pa tisti, ki ne veruje? Je že obsojen. Na kaj? Obsojen je na pomanjkanje življenja, obsojen je, da življenja nima. Sam mora nositi težo napora, ki nikdar ne obrodi tistega sadu po katerem hrepeni njegovo srce.
Ali bova v tem življenju lahko kdaj dovolj gotova v srcu, da se bova upala odločiti za vero in zaupanje Bogu? Ne, nikdar ne bova dovolj gotova. Če čakava, da bova verovala potem, ko bova dovolj gotova, ne bova nikdar verovala in ne bova imela življenja.
V gotovosti lahko rasteva le toliko, kolikor se vsak dan znova izročiva in na vseh ravneh svojega življenja vedno znova zaupava Bogu. Veva, da ostaja najino zaupanje in izročitev na vseh področjih življenja plašno, a svobodno. Je hkrati ponudba in odgovor na Božjo ljubezen.
Jezusovo pričevanje je najino resnično zagotovilo, jamstvo in poroštvo. Dotika se naju v najglobljih koreninah bitja. Za oba in za vse velja: »Bog je svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor veruje vanj, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje« (Jn 3,16).
V tem stavku je skrita in vsebovana vsa skrivnost Svete Trojice za najino življenje. Od zgoraj se rodiva takrat, ko sprejmeva in računava na Svetega Duha. On nama omogoča, da sva odprta za Božjo ljubezen, ki nama jo kaže v Kristusu. Omogoča nama, da na to ljubezen osebno odgovoriva. Kristjana sva, ko sprejmeva milost te ljubezni, ki v nama postane vir življenja. Ne le zemeljskega življenja, ampak večnega življenja. Tistega življenja, ki ne pozna propada, prekinitve, zapore, niti meje. Večno življenje je v tem, da poznava njegovo ljubezen do nas in živiva sožitju z njim, ki je vir življenja. V to skrivnost naju vabi Jezusovo razodetje. Podpirajva drug drugega pri vsakodnevnem zaupanju in hoji v veri. Naj gre najino življenje v Svetem Duhu po Sinu Jezusu k Bogu Očetu. Prav to je vesela in dobra novica za ves svet. Živiva in oznaniva jo.