Duhovna misel za 7. velikonočno nedeljo. Pripravil p. Vili Lovše

PRIDIGA (sobota, 3. maj 2008, RV) - Draga poslušalka, spoštovani poslušalec. Jezus nama na sedmo velikonočno nedeljo po Cerkvi zaupa zadnje besede svoje oporoke. Razglasi svoje dediče in pove, kaj jim zapušča. Če nisva slepa, lahko odkrijeva, da naju je povabil v trezor v katerem je skrit največji diamant sveta.
To je skrivnost njegovega globokega in zaupnega osebnega odnosa z Bogom in svetom. S svojimi besedami nama želi pokazati svoje najbolj notranje globine. Povabi naju v svoje srce, da začutiva, kako sam v sebi živi to, da je Božji sin ter tvoj in moj brat. Če še nimava v ljubezni očiščenega pogleda in srca, ga bova težko ali težje razumela in sprejela.
Morda pa doživljaš, da te prav te Jezusove besede, kot na orlovih perutih, nosijo v globine Božje in tvoje lastne skrivnosti, pred katero umolkneš in je ne moreš razlagati. Le doživljaš kako te notranje osvobaja in napolnjuje z močjo. Zato teh Jezusovih besed nočem razlagati, kajti življenja, ljubezni in poezije ni mogoče razložiti. Želim te le povabiti, da jim bolj pozorno prisluhneš in spregovoriš sam z Jezusom o tej čudoviti skrivnosti bivanja.
Kaj nama torej Jezus danes izroča kot najino dediščino? Svoj zaupen odnos z Bogom Očetom, ki je tudi Mati. Jezusova prebodena stran so odprta nebesa, odprto Božje srce, ki naju vabi in nama omogoča sožitje z Očetom in med nama. Jezusov zaupni odnos z Očetom je tudi zate in zame edini resnični vir ljubezni in moči za vsak trenutek življenja. Ker naju pošilja v svet, nama daje tudi svojo ljubezen in moč iz katere lahko zajemava. Boga lahko kličeva Oče, očka. Tako moli Sveti Duh v nama. Omogoča nama odkriti kdo je Bog in kdo sva midva. On je najin oče in ne neka pozitivna ter brezoblična energija. Midva pa sva njegova družinska člana, istega rodu, božja. Ali želiva to tudi postati je pa najina odločitev.
V odlomku Jezus kar šestkrat kliče Boga Oče. Besede, ki jih Jezus uporablja so zelo podobne kot v molitvi očenaš.
To kar se Jezus pogovarja z Očetom se dogaja sedaj, ko ti in jaz poslušava njegove besede, tudi za naju in v nama. Pričakuje, da bo ta molitev vzcvetela tudi v najinih srcih in prišla na usta. Če mu prisluhneva, zaupava in skupaj z njim moliva sva deležna istega dostojanstva in moči, ki jo ima Jezus od vedno v Očetu. Njegov sogovornik je in soustvarja z njim to kar je sam in vse kar je. V tem je večno življenje, ki ga ni mogoče izničiti in zavreči. V to vabi tebe in mene.
Ta proces svojega in najinega dozorevanja imenuje tudi poveličanje ali slava.
Glagoli, ki jih Jezus uporablja so isti kot pri umivanju nog in križanju, ki sta začetek in dopolnitev poveličanja. Ker ljubi Očeta in naju, ter nama hoče omogočiti večno življenje, Jezus sprejme trpljenje o katerem evangelist Janez spregovori v nadaljevanju. Očetu se popolnoma izroči. Zaupa mu, da bo v njem in v nas v polnosti zasijalo to kar v resnici smo za Boga, naše poveličanje, naša prava veličina in vrednost.
Kako to lahko bolje razumeva? Psihologija pravi, da ti in jaz lahko smiselno bivava le, če naju drugi priznajo in imajo radi in jim nekaj pomeniva. Dobro veš kaj vse sva pripravljena storiti, da bi bila v očeh bližnjih vredna in dragocena. Greva lahkot tako daleč, da postaneva sužnja podobe, ki jo imajo drugi o nama, sužnja prazne slave.
V SP slava ne pomeni, slave, ki jo imava v očeh drugih ljudi. Za SP je holivudska slava prazna slava, ki mine kakor veter. Resnična Slava, ki nama je nihče ne more vzeti je vrednost in teža, ki jo imava v Božjih očeh, za Boga. Vredna sva prav toliko kot on, ki je neskončna ljubezen do nas. Že Izaija je zapisal besede s katerimi Bog pokaže kdo sva, najino težo, najino slavo ali resnično vrednost: poklical sem te po imenu: moj si! Ker si drag v mojih očeh, spoštovan in te ljubim! Ko bova to s srcem sprejela in začela iz tega živeti bova okusila čudovito moč večnega življenja v katerega sva skupaj z vsemi povabljena. Ali se želiš pridružiti. Dobrodošel.