BRUSELJ (nedelja, 27. april 2008, RV) – Cerkev mora pri oznanjevanju veselega sporočila
tudi upoštevati, kako je sprejeto in kako ga sredstva družbenega obveščanja prenašajo,
pravi nadškof Claudio Celli, predsednik Papeškega sveta za sredstva družbenega obveščanja.
Nadškof Celli se je v četrtek in petek udeležil Evropskega vrha o komuniciranju v
Bruslju, na katerem so sodelovali strokovnjaki s tega področja, pripravilo pa ga je
Evropsko združenje direktorjev družb o komuniciranju in direktorjev revij o komuniciranju.
Nadškof Celli je predaval na temo Vrnitev verstev: posredovati vero v 21. stoletju.
Svoje izvajanje je radelil na tri podteme: verski spori, iskanje vsebine in kako verski
voditelji sporočajo. Uvodoma je izrazil presenečenje ob predpostavki, da je pojem
vere povezan s pojmom spor, spopad. Za vsakega poročevalca, za vsakega, ki posreduje
neko sporočilo, je zelo pomembno, da jasno razume, kaj želi povedati organizacijam
in kako razume vrednote, ki jih predstavlja. Prav tako je enako pomembno, da poročevalec
pravilno razume, kako na naše organizacije in vrednote gledajo drugi in kako vrednote
posredujejo sredstva družbenega obveščanja. Naši napori pri sporočanju pa bodo pogosto
neučinkoviti, če ne bomo opozorili na napačna razumevanja in spoznanja, ki delujejo
v zavesti ljudi, ki jih nagovarjamo, je dejal Celli. Pri tem je nadškof omenil
primer povezave, da je vera pogosto istoznačnica za spor oziroma spopad. Stvarni komentatorji
sicer opozorijo svoje bralce ali poslušalce na dejstvo, da je z izrazom »verski spopad«
dejansko mišljen spopad, ki ima etnično ali politično razsežnost. Nadškof Celli pa
je kljub temu navedel misel papeža Benedikta XVI., ki pravi, da »kljub razlikam, ki
obstajajo v raznih verstvih, človek lahko spozna, da Bog biva, samo če izhaja iz izkušnje
o stvarstvu, ki lahko razpoloži verne ljudi, da v bližnjih vidijo brate in sestre«.
Zato nihče ne more zakonito naglašati razliko v verovanju kot predpostavko ali pretvezo
za napadalno držo do drugih ljudi. Kadar namreč verski čut dozori, v verniku prebudi
spoznanje, da vera v Boga, Stvarnika vsega kar biva in Očeta vseh, mora krepiti odnose
vesoljnega bratstva med ljudmi. Nadškof Celli je nato govoril o težnji zvesti
vero zgolj na politično raven. Pogosto se zdi, da politični voditelji želijo vsiliti
drugim svoje poglede, kako si zamisliti in urediti družbo z majhno ali nikakršno strpnostjo
do drugačnih pogledov. Nadškof Celli je tukaj navedel misel iz okrožnice papeža Benedikta
XVI. Bog je ljubezen, v kateri sveti oče trdi, da ima družbeni nauk Cerkve svoje mesto
in da nikakor noče dati Cerkvi oblast nad državo. Še manj pa družbeni nauk Cerkve
poskuša neverujočim predložiti načine mišljenja in delovanja, ki so lastni veri. To
seveda ne pomeni, da vera ali verniki ne morejo ničesar prispevati politiki, ampak
le jasno opozori verujoče, naj spoštujejo zakonito avtonomijo politikov in političnega
razmišljanja. Pogosto namreč slišimo očitke vernikom, je dejal nadškof Celli, da so
fundamentalisti in da je samoumevno, da vera nima mesta v družbi, ki želi biti pluralna,
strpna in vključujoča. Ker pa družbeni nauk Cerkve jasno zavrača fundamentalizme,
je enako pozoren na nevarnosti moralnega relativizma. Ta namreč zagovarja stališče,
da ne obstajajo resnične in absolutne vrednote in da so vsa moralna stališča enako
sprejemljiva. Zaključni del predavanja je vatikanski zastopnik posvetil naporom
Cerkve, kako posredovati svoje sporočilo. Glede sporočanja preko vzpostavljenih ustanov
je nadškof dejal, da je bistvenega pomena, da poročevalec ima jasno izdelano idejo
o istovetnosti in naravi ustanove, njenega poslanstva in ciljev. Pogosto je namreč
treba ponovno pregledati te temeljne točke in obnoviti ter okrepiti njihovo razumevanje
in izvajanje. Kot drugo je nadškof navedel, da se moramo zavedati in upoštevati hitre
spremembe in kako razne skupine ljudi gledajo in si razlagajo ustanove in njihovo
poslanstvo. Vatikanski prelat je nato zelo poudaril prepad, ki bostaja med tem, kako
poročevalec razume sporočilo in kako je sporočilo sprejeto, in da je sporočilo potrebno
večkrat podati, da bo prav sprejeto. Zato se moramo stalno spraševati, kako premostiti
obstoječe prepade in najti skupen sporočilni jezik. In končno, je dejal nadškof Celli,
v sporočanju ni pomembno podati kakšen poseben vidik, ampak odkriti in sporočiti resnico.
Pri tem je navedel evangelista Janeza, ki pravi, da boste spoznali resnico in resnica
vas bo osvobodila. To velja tudi za sodobno sporočanje v vseh sredstvih družbenega
obveščanja, da je namreč iskanje resnice vedno tudi pot k skupnosti med posamezniki
in narodi.