Duhovna misel za 6. velikonočno nedeljo - ALTRO

PRIDIGA (sobota, 26. april 2008, RV) - Velikonočni čas se bo zaključil z binkoštnim praznikom. Vse je osredotočeno na dar Svetega Duha. Jezus obljubi svojim učencem, torej tudi tebi in meni: »Jaz pa bom prosil Očeta in dal vam bo drugega Tolažnika, da bo ostal pri vas vekomaj: Duha resnice, ki ga svet ne more prejeti, ker ga ne vidi in ne pozna«. Današnji odlomek je nabit s skrivnostjo, še posebej, če ga beremo v sklopu celotnega 14. poglavja Janezovega evangelija.
Opozarja naju na dve temeljni dinamiki:
Prva. Ljubiti Jezusa pomeni spolnjevati njegove zapovedi in obratno: »Kdor ima moje zapovedi in se jih drži, ta me ljubi«.
Druga. Zapovedi so razodetje Boga. »Kdor pa me ljubi, tega bo ljubil moj Oče, in tudi jaz ga bom ljubil in se mu razodel. »Če me kdo ljubi, se bo držal moje besede in moj Oče ga bo ljubil. Prišla bova k njemu in prebivala pri njem.«
Obe dinamiki se med seboj dopolnjujeta in potrebujeta. Uresničevati zapovedi, pomeni živeti iz Kristusove moči; pomeni biti na njegovi strani, ga izbrati, deliti z njim njegovo življenje, hotenje in tisto kar je imel on rad. Najino srce je s tem okrepljeno, da sva ga sposobna videti, ko pokaže svoje obličje. Pokazal nama bo svoje obličje in resnica njegovih besed bo žuborela iz najinega lastnega srca. Vse to omogoča Sveti Duh, Duh resnice, ki nama ga Jezus pošilja in podarja. Duh naju usposobi, da nosiva v sebi Jezusa in se mu pustiva nositi, živeti v njem, se ga spominjati, in deliti z njim njegovo ljubezen, isto skrivnost uživanja njegovega božjega življenja. Kot učenca zato lahko delujeva z istega gledišča in v Jezusovi resnici. Delovanje Svetega Duha v najinih srcih je trojno: 1. omogoča, da se v Jezusovih zapovedih lahko najdeva, da v njihovi resnici odkrijeva tudi svojo lastno resnico in preveriva korenine lastnih želja in hrepenenj; 2. daje nama videti Kristusovo resnico in omogoča, da se ga spominjava, živo, toplo in življenjsko; 3. srcu omogoča razodetje Božjega obličja, počitek, ki obnovi najine moči kajti on uresniči vsa najgloblja hrepenenja naše človeškosti.
Kaj nama omogoča, da globlje dojameva omenjeni dinamiki:
Najprej ne smeva pozabiti, da sta pojma zapoved in beseda enakovredna. Obe besedi med seboj lahko mirno zamenjamo. Božja beseda je vedno tudi zapoved in obratno.
Enakovredna sta si tudi Jezusova in Očetova beseda. To kar reče in stori Jezus, je isto kot govori in stori Oče.
Beseda in zapoved naju povabita v resnico zaveze. Bog nama želi dobro, nama in vsakemu človeku, tako močno, da če te besede sprejmeva, lahko ugledava resnico popolne ljubezni, ki se izraža na Kristusovem obličju.
Zapoved nima nič opraviti z velelnikom. Ni ukaz, ni moralna dolžnost. Zapoved v meni in tebi dobi moč zaradi izkustva njegove ljubezni. Zato naju vabi, da bi imela v sebi njegove besede in jih spolnjevala. Ne pozabiva na hudega duha, ki nama te besede želi ukrasti. Jezus pravi: » vladar tega sveta prihaja. Meni sicer ne more nič, vendar naj svet spozna, da ljubim Očeta in da delam tako, kakor mi je naročil Oče«. Kdor ima v sebi mojo besedo, Božjo zapoved, hudičevi moči ne daje nobene priložnosti in ga zato ta pusti pri miru. Hudič mi ne more ukrasti ljubezni, ki sta jo Jezusov prihod in pričevanje potrdila. Božja resnica v njem žari in ljudem kaže ljubezen, ki v njem prebiva. Kar velja za Jezusa, velja tudi za učence.
Midva Jezusove besede ali zapovedi spolnjujeva lahko samo, če mu prej prisluhneva in ga poslušava, kaj nama govori. Poslušanje je učinkovito znotraj naklonjenega in nežnega odnosa. Uresničevanje zapovedi kaže in hkrati potrjuje takšen zaupen in domač odnos z Vstalim Jezusom. Ne potrjuje le resnice mojega čustva, ampak predvsem resnico ljubezni, ki se mi podarja, razodetje ljubečega obličja, ki se je ozrlo vame. Poraja veselje, ki ne bo več podvrženo dogodkom, ampak bo odvisno edino od njegovega odnosa do mene in tebe, ki ga nič in nihče ne more raniti. Prav to nama omogoča Sveti Duh, ki ga Jezus prosi tudi za naju.