Komentar

KOMENTAR (sreda, 23. april 2008, RV) – Tudi zadnje apostolsko potovanje rimskega škofa izven Italije, tokrat v ZDA in na sedež OZN, je vesoljno Cerkev in vse človeštvo ponovno opozorilo na vedno svežo moč evangeljskega sporočila. Kadar pa stvarno prisotnost in dober vpliv Cerkve v posameznih dužbah bolj podrobno pogledamo, ugotovimo, da kristjani po svetu kljub vsem slabostim, grehom, napakam in nezvestobi tvorno sodelujemo v družbenem življenju in ga spreminjamo na bolje. V zadnjih tednih so v tem pogledu v ospredju trije dogodki. Prvega smo pravkar omenili, namreč papeževo apostolsko potovanje v ZDA, ki bo ostalo v zavesti Američanov, zlasti pa tamkajšnjih katoličanov vsaj v dveh pogledih. Papež Bendikt XVI. je prvi papež, ki je pred verniki bral zgodovino Katoliške cerkve v ZDA kot enega najmočnejših dejavnikov ameriške državotvornosti preko dvestoletnega vzgojnega in karitativnega dela. Drugi vidik pa je koncilska in njegova vizija, da med vero in politiko, oziroma kristjanovim javnim delovanjem ni in ne more biti dihotomije, dvojnosti, razdeljenosti na dve področji delovanja, ampak je javno delovanje vsakega človeka izraz najgloblje družbene razsežnosti človeške narave in božje zamisli. Vsakdo, ki na to področje vnaša ločitve, vnaša razdor v človeško naravo in nemir v človeško družbo.
Drugi primer v teh tednih se je zgodil v Paragvaju, kjer so najbolj samozavestni kristjani izvolili za novega predsednika nič manj kot bivšega katoliškega škofa, ki je zanje največji porok, da bo začel odpravljati dobrih dvesto let stare krivice, ki najbolj tepejo prav katoliško prebivalstvo. Toda o tem v prihodnjih dneh.
Tretji primer pa so kristjani v Italiji, kjer so bile parlamentarne volitve pred 10 dnevi. Za te volitve je značilno, da so katoličani v celoti, to pomeni 90% vsega volivnega telesa v Italiji, do zdaj v povojni zgodovini najmanj podprli levičarske stranke. Svojo podporo so jim odrekli v tolikšni meri, da Socialistična stranka Italije po 116 letih sploh ni prišla v parlament, prvič pa niso prišle v parlament komunistične stranke in zeleni, ki so se jim prilepili. Prve globlje analize po desetih dneh po volitvah že kažejo nekatere ključne razloge.
Prva ugotovitev je ta, da katoličani vedno bolj postajajo zavestni volivci in se vedno manj ravnajo po javnem menju ali pa na osnovi ideologij, v Italiji v obliki zanesenih komunistov, fašistov, laicistov in podobno. Tu je treba iskati razlog, zakaj se je v okrog štiri milijone volivcev dobesedno preselilo iz levice v sredino ali na desnico. Drugi pomemben razlog pa je spoznanje, da je sedaj že bivša levičarska vlada dejansko delila nagrade najbolj napadalnim levičarjem, ki so šli v odprti boj zoper kristjane, ki so jih volili. Izvirno, vendar do zdaj spretno prikrivano sektaštvo levice do kristjanov je na teh volitvah postalo več kot očitno in to je mnogim katoličanom odprlo oči. Naslednji razlog pa je spoznanje, da je za levico država vedno in povsod, tudi v Italiji, vzvod moči v službi levice za vlado nad večino prebivalstva. Če je zato potrebno uvesti tujce, jih bo, če je potrebno spregledati nasilje, samo, da bodo nelevičarji pod kontrolo, ga bodo uvedli. In tako stanje je v ljudeh prebudilo spoznanje, da država ni nujno njihov branitelj, ampak je podrejena drugačnim ciljem, kadar je v rokah levice.
Vse kaže, da na osnovi teh začetnih spoznanj, ki so privrela na dan po volitvah, levico v Italiji čakajo zelo zahtevni časi, če ne zaradi drugega, ker več ne more računati na izigrano blagohotnost katoliških volivcev.