KOMENTAR (torek, 15. april 2008, RV) – Včeraj so se v Italiji končale parlamentarne
volitve. Na začetku volivne kampanje so se stranke bolj ali manj jasno dogovorile,
da med predvolivno tekmo ne bodo odpirale etičnih, moralnih in verskih tematik. Te
naj bi bile sicer pomembne, toda ne v času predvolivnega podajanja in razvijanja programov
strank. Levičarske stranke so se nekako instinktivno bale odpreti vprašanja o splavu,
poroki med istospolnima partnerjema, o biotetičnih vprašanjih, zlasti pa o vprašanju
mamil, odnosov do tujcev, o etični vsebini vzgoje v italijanskih državnih šolah in
o odnosih med Cerkvijo in državo. Dogovor so v glavnem držale, tako da je predvolivni
boj potekal predvsem o tem, kateri volivni glas je koristen ali nekoristen, pač glede
na to, ali naj volivci podprejo dve glavni navezi, Berlusconijevo, to je desnosredinsko,
ali Veltronijevo, ali levosredinsko, ki je v bistvu nadaljevanje politike Prodijeve
vlade. Ker pa tudi za vsake politične volitve velja isto pravilo kot pred začetkom
vsake vojne, da se namreč ve, kdo je nasprotnik in koga se želi premagati, toda nihče
ne ve, kako se bo vojna dejansko končala. Italijansko ljudstvo je na volitvah odločilo
na treh ravneh. Na volitvah je proti vsem pričakovanjem preprišljivo zmagal Berlusconi
tako v predstavniškem domu kot v senatu. Od včeraj pa po 116. letih stalne prisotnosti
ni več v nobeni veji italijanskega parlamenta poslancev Italijanske socilalistične
stranke. To je drugi pomemben podatek. Tretji pa je še bolj presenetljiv. Pred volitvami
so se povezale v mavrico kar štiri italijanske komunistične stranke in zeleni. Te
stranke so v prejšnjem sklicu imele dobrih 10% glasov in nad devedeset poslancev parlamentu
in dobrih 60 senatorjev. Od včeraj nimajo več nobenega, ker je mavrična naveza dobila
le 3,5% glasov, kar je pod 4 odstotnim pragom. K temu naj dodamo podatek, da je mavrično
navezo vodil predsednik prejšnjega predstavniškega doma, izkušen komunist Fausto Bertinotti.
Politični analitiki se od sinoči modro sprašujejo, kaj neki se je zgodilo. Odgovorov
je seveda več, in vsak razgrne stvarne razloge za zgodovinski poraz italijanskega
komunizma. Kadar pa včerajšnji izid stvarno premislimo, pa je več kot jasno, da je
italijansko ljudstvo na zadnjih volitvah opravilo moralno-politično čistko. V parlament
in senat namreč vešče in z matematično natančnostjo ni poslalo tistih strank, ki so
s pomočjo demokratičnih metod ovirale stvaren razvoj italijanskega gospodarstva s
stavkami, sindikalističnim izsiljevanjem, zgolj navidezno borbo za ohranitev zdravega
okolja so bojkotirali velike evropske in italijanske prometne projekte, ob vsem tem
pa so stalno množili in širili državno porabo z uvajanjem vedno novih davkov vsem,
tudi najbolj revnemu delu prebivalstva. Na etično moralni ravni so danes že bivše
politčne stranke, od socialistov do komunistov, v parlament vztrajno pošiljale osnutke
zakonov v korist homoseksualcev, lejzbik, istospolnih zakonov, o uvajanju laičnosti
v šolstvo, izrivanju verskih vsebin iz učnih programov, o široki uporabi mamil vseh
vrst in sofinanciranju države moralno sprevrženih kulturnih in drugih programov v
društvih, na televiziji in drugih sredstvih javnega obveščanja. Vsi ti vidiki parlamentarnega
delovanja dobrega dela italijanske levice od včeraj nimajo več mesta v dveh osrednjih
italijanskih zakonodajnih telesih, parlamentu in senatu. Na idejni ravni to pomeni,
da so italijanski volivci odslovili od politike skrajneže liberalne, socialistične,
komunistične, marksistične in anarhistične politične smeri iz prejšnjega stoletja.
To seveda ne pomeni, da bo poslej v italijanski politiki vse dobro. Pomeni le,
da je glavnina italijanskega volivnega telesa posegla na etično in moralno raven italijanske
družbe na osnovi zdravih etičnih in moralnih sodb in osebnih odločitev. Modri politiki
bodo to željo volivcev upoštevali, že želijo ljudstvu dobro, politično pa preživeti.