Homilija p. Vilija Lovšeta za 4. velikonočno nedeljo

PRIDIGA (sobota 12. april 2008, RV) - Draga poslušalka, cenjeni poslušalec, danes je osrednji lik bogoslužja dobri pastir. Ustreza podobi Boga, ki na poti iz Egiptovske sužnosti v obljubljeno deželo, hodi pred svojim ljudstvom (5 Mz 1,30; Mih 2,13; Ps 68,8). Podoba je preprosta, umirjena, a tudi skrivnostna.
Da bi jo bolje doumela si pomagajva z besedami iz Petrovega pisma: »Je pa pred Bogom hvalevredno, če delate dobro in če potrpežljivo prenašate bridkost« (1 Pt 2,20). Kristus je zgled za to. Če delamo kot Kristus je pred Bogom hvalevredno. Samo delati dobro torej ni dovolj. Dobro mora biti storjeno tako, da je pred Bogom hvalevredno. To pa je takrat, ko svoje trpljenje, še posebej kadar trpim zato, ker sem delal dobro, potrpežljivo prenašam. Potrpežljivost ni sad moje velikodušnosti, ampak je sad vere v vstalega Gospoda, po katerem sem hrepenel in ga srečal.
V prvem berilu nama je bilo rečeno: da je obljuba za nas. Katera obljuba? Očetova obljuba, da nam bo dal svojega Sina in nam omogočil živeti iz Svetega Duha. Obljuba življenja v izobilju. Obljuba, ki prinaša s seboj Božjo moč in zvestobo, da nam podari tako iskano srečo. V kom pa nam bo vse to podaril, če ne v Sinu, ki je umrl in vstal za nas, ki je živ sredi med nami? Ko se o Jezusu reče, da je dobri pastir, gre prav za to. Ovce, midva, prepoznava pastirjev glas takrat, ko v njegovih besedah zaznava obljubo življenja za nas in se ne bojiva hoditi za njim, kajti okušava počitek življenja, ki prihaja.
Vendar Jezus o sebi ne pravi le, da je dobri pastir, ampak da je tudi vstopna vrata. Jezus je za vse dostop do domačnosti z Bogom in do smisla življenja, do skrivnosti Boga in počitka srca. »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek. Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen, in našli boste počitek svojim dušam; kajti moj jarem je prijeten in moje breme je lahko.« (Mt 11,28-30).
Kdor ne vstopa skozi ta vrata običajno ljudi prevara in razočara njihove sanje o dobrem in miru. To zato, ker je tujec. Ljudje mu niso pomembni. Ne briga ga, kaj nosijo v srcu, ampak jih izkorišča za svoje namene. Koliko razočaranj in prevar doživiva v življenju, če ne greva skozi Jezusova vrata. On, dobri pastir je tak samo zato, ker ni tat, ne razočara svojih in jim ne ukrade najdragocenejšega. Ker ni tujec, mu je najdražja naša sreča, naše dobro. Preden da, ničesar ne zahteva. Je naš zaveznik. Se trudi z nami. Hodi pred nami in nas spremlja pri našem naporu. Lahko počivava z njim in jeva skupaj z njim. Vodi najino pot in počivava pri njem. Če imava takega pastirja, kako naj ne bi zdržala trpljenja, ki naju čaka na življenjski poti?
Jezus, ni dobri pastir samo zato, ker preprosto da svoje življenje zate in zame. On nama omogoči, da njegovo življenje postane tudi najino. Da zajameva iz iste moči kot on. Skrivnost evharistije, ki je značilna za velikonočni čas je prav v tem. Njegovo življenje je postalo naše življenje, ne le za nas darovano življenje. Povabljena sva, da svoje življenje živiva v enaki notranji dinamiki, kot je bila značilna zanj. Najino življenje lahko uresniči poklicanost razodevanja Božjega sijaja. Jezusovo telo postane kruh zato, da bi tudi ti in jaz postala kruh na mizi ljudi. Kajti če midva ne postaneva kruh, pri maši ne uživava kruha, ki naju rešuje, ampak svojo obsodbo. Če nimam rad, če ne ljubim, Bog na zemlji umre. Če ne ljubim, se Bog ne more pokazati drugim. Kajti ti in jaz sva vidno znamenje njegove navzočnosti in omogočava, da je navzoč v današnjem potrošniškem peklu sveta, kjer se zdi, da ga sploh ni in ga nikoli ne bo, ampak bo le euro in dolar in bo najino življenje žrtvovano na njunem oltarju.
Če je Gospod resnično moja vrata v življenje, če je resnično moj pastir, potem mi nič ne manjka. Vsako pritoževanje in nerganje, ki ga spustim v svoje srce proti življenju in proti drugim, ne pomeni drugega kot to, da sem se ujel v laž. Če pa bom prav s pomočjo te zlaganosti odkril Njega potem lahko vzkliknem: sreča in milost me bosta spremljali vse dni mojega življenja.