Pridiga za 3. velikonočno nedeljo. Pripravil p. Vili Lovše

PRIDIGA (sobota, 5. april 2008, RV) - »Ali ni najino srce gorelo v nama, ko nama je po poti govoril in razlagal pisma?« Mislim, da to priznanje najbolj nazorno pokaže kaj sta emauška učenca doživela. To kar sta doživela onadva, doživljava lahko tudi midva pri vsaki maši. Toda kako bova prepoznala njegovo resnično navzočnost med nama, če se najino srce ne vname ob poslušanju Njegove besede? On je sedaj tukaj s teboj in z menoj. Kako se bova povezala z njim, če ob njegovi besedi ostajava hladna in brezbrižna? Kako naj zajameva iz njegovega Duha in kako naj postajava eno telo in ena duša, če najino srce ob njegovi besedi ne zagori?
Poglejva kaj se je dogajalo s srcem in očmi emavških učencev? Iz Jeruzalema sta odhajala žalostnega srca. Njune oči niso bile sposobne prepoznati Gospoda, ki je vso pot hodil z njima. Jezus jima pravi, da sta nespametna in počasna v srcu za verovanje. Zaradi tega imata zaprte oči in ne vidita. Potrpežljivo jima razlaga Sveto Pismo. Doživita, da jima ga v srcu odpre. Šele tedaj se jima odprejo tudi oči. Če se srce vname, potem tudi oči spregledajo. Zato sta se vesela in naglo vrnila po poti v Jeruzalem. Globoko srčno hrepenenje, da bi drugim povedala o tem kar sta videla, pospeši njun korak.
Visoka pesem zelo dobro osvetli moč gorečega srca: »Spala sem, a moje srce je bedelo. Glas mojega ljubega, ki trka! …Moj ljubi je iztegnil roko skozi lino in srce mi je vzkipelo zanj. Odprla sem svojemu ljubemu, a moj ljubi se je obrnil proč, odšel je« (5,2-6).
Jezusovo trpljenje je tisto, kar slepi srce in oči učencema, morda tudi nama. Zdi se jima, da ni bilo potrebno. Izražata odpor tvojega in tudi mojega srca, da bi sprejelo Božje delo in Božje misli. Čeprav je hrepenenje po Bogu najgloblje v nama, ga pričakovanja in potreba, da bi resnično videla njegov obraz, lahko zadušijo. Midva sama stvari nikdar ne bi postavila tako kot jih je Bog. Trpljenja in navideznega neuspeha vsekakor ne bi bilo.
Šele potem, ko s pomočjo branja in premišljevanja SP sprejmeva Božji način delovanja in Božje misli, najine oči lahko spregledajo.
Ogenj, ki nama zagori v srcu je vnaprejšnje okušanje tega, kar bova videla. Goreče srce zaznava, da se bo tvoje in moje srčno hrepenenje uresničilo, čeprav ne veva kdaj. Najino najgloblje srčno hrepenenje je namreč to, da bi videla Gospoda iz obličja v obličje. Ko srce končno ugleda Gospoda je blaženo, srečno in v blagoslovu. To za kar si Gospod nenehno prizadeva ustreza prav temu hrepenenju tvojega in mojega srca. A ker so njegove misli tako drugačne od najinih, mora še vedno nenehno izginjati izpred najinih oči.
Ko se enkrat končno odprejo in spregledajo, srce pospeši noge v dve smeri: najprej v smeri Cerkve nato v svet. V Cerkvi je najino videnje Vstalega potrjeno. Razdeliva ga z brati in sestrami. Cerkev nama omogoča, da lahko uzreva resnico o Bogu in resnico človeškega srca. V vzajemni povezanosti pričujemo o Vstalem svetu, ga iščemo, si ga podarjamo in sprejemamo. V občestvu se srce lahko zares odpočije, ker uživa Božji počitek. Postajamo ena sama družina. A ta počitek je drugačen od tega, kar si predstavljamo. Gotova pa sva lahko, da je resničen počitek. V tem dogajanju je skrita vsa skrivnost življenja.
Če to upoštevava lažje razumeva cerkvene očete, da je resnična ovira za duhovno rast neobčutljivost, zaprtost za skrivnost Boga. Niso naši grehi tisti, ki nas oddaljijo od Boga, ampak neobčutljivost zanj, ki je posledica grehov. Zaradi te neobčutljivosti v nama ogenj ugasne. A le če je ogenj živ se najine oči lahko odprejo in lahko resnično vidiva Gospoda, ostajava v veselju in pomagava, da bi bilo to veselje doma v vseh. Ali želiš tudi ti sodelovati?