Sveti oče daroval mašo zadušnico za Božjega služabnika Janeza Pavla II.

VATIKAN (sreda, 2. april 2008, RV) – Sveti oče je dopoldne na Trgu sv. Petra vodil somaševanje s kardinali, nadškofi, škofi in številnimi duhovniki, h kateremu se je zbralo okrog 40.000 vernikov ob tretji obletnici smrti božjega služabnika papeža Janeza Pavla II. Zbrani na Trgu in milijoni za televizijskimi zasloni so molili za pokoj njegove duše in se Bogu zahvalili za njegovo pričevanje vere in za vse, kar je storil za Cerkev in vse človeštvo.
Papež Benedikt XVI. je v svoji homiliji govoril o treh ravneh tistih dogodkov pred tremi leti. Prva je bila razmišljanje o pokojnikovi smrti. Druga raven je bilo razmišljanje ob današnji božji besedi. Tretja pa o Prvem svetovnem kongresu o Božjem usmiljenju, ki se je začel prav z današnjo mašo zadušnico za papeža Janeza Pavla II.
Datum 2. april je ostal vtisnjen v spomin Cerkve kot dan odhoda s tega sveta božjega služabnika papeža Janeza Pavla II. Ganjeni podoživljamo, je dejal sveti oče, novico o papeževi smrti tisto soboto zvečer, ki jo je zbrana množica na Trgu sv. Petra sprejela z molitvijo. Od takrat je bila Petrova bazilika za nekaj dni središče sveta. V Večno mesto se je vila milijonska reka ljudi, ki so se hoteli osebno posloviti od pokojnega papeža. Tudi takrat so bili velikonočni prazniki še zelo blizu. Srce Cerkve je bilo še globoko pogreznjeno v skrivnost Gospodovega vstajenja. V resnici, je nadaljeval papež, lahko pokojnikovo življenje, zlasti še njegovo petrinsko službo beremo le v znamenju vstalega Kristusa. Pokojni je v svojem srcu gojil izredno vero v Vstalega in se je z Njim v globoki zbranosti in trajno pogovarjal. Med tolikimi človeškimi in nadnaravnimi sposobnostmi je imel tudi izjemno duhovno in mistično občutljivost. V molitvi se je dobesedno pogreznil v Boga, da se je zdelo, da vse ostalo ne šteje. Zanj je bila evharistija živa in sveta stvarnost, ki mu je dajala duhovno moč za vodenje božjega ljudstva po poteh zgodovine.
Pokojni papež je ugasnil na vigilijo druge velikonočne nedelje, na dan, ko se je zaključila velikonočna osmina, dan, ki ga je naredil Gospod. Njegovo trpeče slovo se je dogajalo v času osmih dni. V tem času se je ves pogreznil v Kristusovo velikonočno skrivnost. V to skrivnost se je spuščal že prej, zlasti v izvrševanju petrinske službe. Njegova pastirska služba na Petrovem sedežu se nam kaže kot znamenje in pričevanje o Kristusovem vstajenju. Velikonočni dinamizem, ki je v življenju Janeza Pavla II. dobil skrajno predan odgovor na Gospodov klic, se je izrazil tudi kot velika udeleženost v trpljenju s svojim božanskim Učiteljem in Odrešenikom. Sam pa je hotel postati njegov zvesti služabnik vse do stopnje, da je sprejel njegov poziv, da postane duhovnik kot dar in prizadevnost vsega njegovega življenja.
Ko je sveti oče razlagal današnja mašna berila, se je zadržal ob dveh zgovornih trenutkih. Prvi je bil papežev zadnji križev pot, ki ga je spremljal v svoji bolniški sobi. Takrat je tudi njegovo človeško trpljenje in vera v trpečega Gospoda vernikom in drugim ljudem po svetu nakazovala skrivnost vsega njegovega življenja, namreč poveznaost s trpečim Kristusom in človeštvom. Pa tudi njegov poziv na začetku papeške službe: ne bojte se! ni temeljil na človeški moči in ne na doseženih uspehih, ampak samo na Božji Besedi, na Kristusovem križu in njegovem vstajenju. Bolj ko so mu pešale človeške moči, bolj se je izročal Kristusu. In njegova smrt je bila zadnji pečat na njegovo življenje, ki ga je vsega daroval Kristusu in se z Njim poistovetil tudi v trpljenju in zadnji izročitvi v Očetovo naročje.
Današnja maša za pokojnega božjega služabnika Janeza Pavla II. je bila tudi prvo dejanje Prvega svetovnega kongresa o Božjem usmiljenju. Papež Benedikt XVI. je zbranim udeležencem dejal, da je Božje usmiljenje posebno privilegirani ključ za branje papeževanja Janeza Pavla II. Zelo si je želel, da bi verniki posebej oznanjali Božjo usmiljeno ljubezen in zanjo pričevali. Zato je povzdignil na čast oltarja sv. Faustino Kowalsko, ki je bila preroška znanilka Božjega usmiljenja. Pa tudi sam je osebno doživel strahovite tragedije 20. stoletja in se je dolgo časa spraševal, kaj bi lahko zaustavilo poplavo zla. Odgovor je našel samo v Božji usmiljeni ljubezni, ki edina lahko postavi meje zlu. Samo vsemogočna Božja ljubezen lahko premaga ošabnost in nasilnost hudobnih in rušilno moč sebičnosti in sovraštva, je zaključil sveti oče svoj nagovor med mašo zadušnico za papeža Janeza Pavla II.