Nadškof M. Piacenza – duhovnik ni zaposleni delavec, ampak posvečena oseba

RIM (torek, 1. april 2008, RV) – Duhovnik ni zaposlen delavec, temveč je posvečena oseba, ki jo je Bog izbral, da služi človeštvu, je za vatikanski časopis L'Osservatore Romano dejal nadškof Mauro Piacenza, tajnik Kongregacije za duhovščino. Duhovnik ne more biti popolnoma izpolnjen, če evharistija ni resnično središče in temelj njegovega življenja, je dejal nadškof in dodal, da morajo duhovnikova vsakodnevna prizadevanja izžarevati evharistično daritev. Po Kristusovem zgledu umivanja nog svojim učencem se mora tudi duhovnik brezpogojno izročiti in darovati samega sebe ljudem. Duhovnik ne pripada sebi, ampak brezpogojno služi božjemu ljudstvu. Ljudje niso za duhovnika, ampak je duhovnik v celoti za ljudi, ne da bi kadarkoli odtegnil svojo pomoč komerkoli, je dejal nadškof. Duhovnik ne more sam izbirati delo, ki ga želi opravljati, izbirati lažje načine za dosego ciljev, ne more izbirati ljudi, ki so mu bolj všeč, ali razvedrila, ki ovirajo njegovo pastoralno poslanstvo. Ko duhovnik deluje v svetu si sveta ne prisvaja, ampak si prizadeva biti kvas, ki bo predrugačil svet. Soočen s svetom brez molitve, resnice in pravičnosti mora biti duhovnik predvsem in najprej človek molitve, čaščenja, slavljenja in obhajanja svetih skrivnosti, vedno v imenu Jezusa Kristusa. Nadškof je nadaljeval, da je duhovnikova dolžnost pričevati, kar je vedno povezano z mučeništvom in žrtvovanjem ter z novo zavestjo, da Kristus prihaja k nam samo preko Cerkve, po kateri je prisoten v času. Cerkev je vidna in nadnaravna ter skrivnostna in le če ne zanika svoje lastne nadnaravne identitete, lahko evangelizira svet. Naloga Cerkve je občutiti svet ateizma in zadovoljiti potrebo človeka po samoizpolnitvi, ki je svetost. Zato se duhovnik mora odzvati na gorečo žejo človeštva, je poudaril nadškof. Nadaljeval je, da je trenutno pomanjkanje duhovnih poklicev lahko koristno, saj odpira pogled na široko področje kaj pomeni slediti Kristusu. Poudaril je še, da je v luči podobnosti duhovnika z Jezusom Kristusom lažje razumeti njegove obljube: pokorščine, čistosti, nenavezanosti na stvari, dogodke in na samega sebe. Čistost zagotavlja zakonsko in očetovsko dimenzijo duhovništva, je poudaril nadškof in dodal, da če se duhovnik ne odmakne od oltarja, kjer se odvija žrtvovanje Kristusovega telesa in krvi, se lažje zoperstavlja krizi identitete, osamljenosti, kulturni frustraciji in se upira skušnjavam.