Komentar

KOMENTAR (torek, 1. april 2008, RV) – V teh dneh minevajo tri leta, ko so se milijoni katoličanov in ljudi dobre volje odločili, da bodo poromali v Rim, kjer je svetniško umiral sedaj že božji služabnik papež Janez Pavel II. In res, pred smrtjo, po smrti in na pogreb tega velikega Rimskega škofa je prišlo vsega skupaj nad šest milijonov ljudi, nekaj milijonov pa jih je ostalo doma, ker so jim oblasti potovanje odločno odsvetovale. V tistih dneh je nekaj tisoč televizijskih kamer in še več radijskih in televizijskih mikrofonov skušalo posredovati konec enega najdaljših in do sedaj prav gotovo nabolj vplivnih ponitifikatov. Toda ta podvig sodobnim sredstvom družbenega obveščanja ni uspel, ker je bilo sporočilo dogajanja samo v sebi tako polno vsebine, da se je ni dalo ne pilotirati ne podrediti in tudi ne pristransko prikazati, kot so to mnogi želeli, številni pa so se tega tudi dejansko bali.
Ko je pokojni papež Janez Pavel II., 2. aprila 2005 v večernih urah pobožno izročil svojo dušo Vstalemu Gospodu, ki mu je zvesto služil in sam ni mogel več ničesar dodati svojemu zemeljskemu bivanju in delovanju, so se začeli trije veliki obračuni njegovega življenjskega poslanstva pred Bogm, Cerkvijo in zgodovino.
Njegovo srečanje z Bogom po smrti je bil trenutek prave in najgloblje resnice o njegovem življenju in delovanju. Takrat je pokojni papež samega sebe spoznal pred Bogom, kakršen je bil spoznan od vekomaj, kot uči apostol narodov, sv. Pavel. V to stvarnost osebnega odnosa med papežem in Bogom nam ni dano vstopiti, kot tudi drugim ni dano, da bi vstopili v odnos vsakega kristjana in Boga.
Drugi proces se je sprožil že na dan pogreba, ko so pobožne duše napisale trasparent s prošnjo, naj ga Cerkev takoj razglasi za svetega. V tistem trenutku se je dejansko začel sodni proces Cerkve za razglasitev za blaženega, ki ga je njegov naslednik, papež Benedikt XVI. odobril brž, ko je bilo mogoče. V tem procesu Cerkev z natačno določenim sodnim postopkom presoja stopnjo herojske, sinovske in popolne predanosti pokojnega papeža Bogu in njegovi volji v trenutku smrti, z željo in prošnjo k Bogu, da bi ga postavila za zgled krščanskega življenja sedanjemu in prihodnjim rodovom do konca časov. Ta proces je v teku na Kongregaciji za zadeve svetnikov.
Od smrti dalje pa je tudi v teku zgodovinski proces vrednotenja pokojnikove osebnosti in njegovih posegov v zgodovino Cerkve in človeštva. Tu vsi stojimo pred vrsto pomembnih vidikov. Prvi je vsekakor ta, da se vprašamo, kako je svetost pokojnega papeža posegla v zgodovino človeštva! Gledano s teološko – duhovnega vidika je to iskanje odgovora na vprašanje, kako se je v delovanju pokojnega papeža evangelij utelešal ne le v njegovi osebnosti, ampak preko tega pristno osebnega procesa tudi v zgodovini človeštva. Ker, kakor uči sv. Pavel, nihče, to pomeni, nobeden kristjan sam sebi ne živi in same sebi ne umira, če namreč živimo ali umiramo, smo Kristusovi, Gospodovi.
Vsak kristjan namreč po krstu vstopi v Božjo zgodovino, v zgodovino odrešenja, ki je najgloblje gibalo zgodovine človeštva. In tu se moramo vprašati, kaj tako radikalno novega je pokojni papež vnesel v zgodovino človeštva? Naj naštejemo le nekaj dejstev.
Prvo je spoznanje, da je krščanska svetost največja moč, ki spreminja svet. To spoznanje se sicer počasi prebija v ospredje zavesti človeštva, kristjani in Cerkev pa so o tem vedno trdno prepričani.
Naslednje veliko zgodovinsko dejstvo, ki ga je sprožil pokojni papež pa je to, da je mladi rod iztrgal iz objema ideologij, ki naj bi mlade rodove uvajale v življenje in je postavil hojo za Kristusom kot tisto, ki mladega človeka in nove rodove najbolje pripravi na vstop v življenje in oblikovanje zgodovine.
Pokojni papež je bil tudi globoko prepričan, da so vsa verstva, posebno pa krščanstvo poklicano, da je v službi miru, ker posameznike in cele narode vodi k Bogu in Stvarniku vsega, kar biva. Mir na zemlji je možen samo zato, ker je cilj vsakega človeka in vsega človeštva njegov Stvarnik in življenje z Bogom in ne kaj drugega, zlasti ne kakšen zemeljski cilj.
Na državniško-politični ravni si je pokojni papež neutrudno prizadeval, da bi države, vlade in politiki končno le spoznali, da je vsako modro delo na politični in gospodarski ravni njuno potrebno postaviti na zdrave etične in moralne temelje, ker vsi drugače zastavljeni cilji vodijo v zatiranje človekove svobode in dostojanstva in v trajne vojne in druge spopade, ki prinašajo strahovito trpljenje posameznikom in celim narodom.