Sveti oče vodil bogoslužje Velikonočnega bdenja

VATIKAN (nedelja, 23. marec 2008, RV) – Sveti oče je sinoči med bogoslužjem velikonočne vigilje zelo izvirno razlagal skrivnost vstajenja v luči krstnega bogoslužja. Jezus v svojem poslovilnem govoru, je dejal sveti oče, učencem napove svojo skorajšnjo smrt in vstajenje z zelo skrivnostnim stavkom: Odhajam in pridem k vam (Jn 14,28). Umreti je isto kot oditi. Tudi če mrtvo telo še ostane, je pokojni odšel v neznano in mu ne moremo slediti. V Kristusovem primeru pa je edinstvena novost, ki spremeni svet. V naši smrti je odhod dokončen, ni namreč povratka. Jezus pa, nasprotno, pravi o svoji smrti: Odhajam in pridem k vam. In On prav v odhodu prihaja. Njegov odhod vzpostavi čisto novo in še večjo prisotnost. Kristus s svojo smrtjo vstopi v Očetovo ljubezen. Njegova smrt je dejanje ljubezni. Ljubezen pa je nesmrtna. Zato se njegov odhod spremeni v nov prihod, v obliko prisotnosti, ki se bolj globoko in dokončno dotakne človekove notranjosti. Jezus je bil v svojem zemeljskem življenju, kot vsi mi, vezan na zunanje, telesne pogoje, na določen kraj in čas. Naše telo namreč postavlja dolečene omejitve našemu bivanju. Ne moremo hkrati biti prisotni na dveh različnih mestih. Naš čas ima tudi svoj konec. In med mojim jaz-om in tvojim ti obstaja zid drugačnosti. Z ljubeznijo sicer lahko na nek ančin vstopimo v bivanje drugega. Kljub temu pa drugačnost ostane neprehodna ovira. Jezus je po svoji popolni ljubezni čisto spremenjen, je svoboden, ne pozna več takšnih meja in ovir. Evangeliji poročajo, da lahko vstopi tudi skozi zaprta vrata (Jn 20,19). Lahko tudi vstopi skoz notranja vrata jaz-a in tvojega ti, skozi zaprta vrata včeraj in danes, skozi vrata preteklosti in prihodnosti. Njegov odhod je postal vesoljna prisotnost Vstalega, v katerem je prisoten včeraj, danes in na veke, v njem objame vse čase in kraje. Sedaj lahko tudi prestopi zid drugačnosti, ki loči jaz od ti. To se je zgodilo s sv. Pavlom, ki proces svojega spreobrnjenja in krsta opiše z besedami: Ne živim več jaz, ampak v meni živi Kristus (Gal 2,20). S prihodom Vstalega je Pavel dobil novo istovetnost. Njegov zaprti jaz se je odprl. Sedaj živi v skupnosti s Kristusom, v velikem jaz-u verujočih, ki so vsi postali eno v Kristusu (Gal 3,28).
Po tem globokem razmišljanju je sveti oče nagovoril katehumene in jim dejal, da pri krstu te skrivnostne Jezusove besede učencem v dvorani zadnje večerje, veljajo njim, so ponovno stvarne. S krstom Gospod vstopa v vaše življenje skozi vrata vašega srca. Mi nismo več eden ob drugem ali eden nasproti drugemu. Vstali Kristus prestopi vsa ta vrata. Stvarnost krsta je to, da On, Vstali Gospod prihaja k vam in svoje življenje poveže z vašim in vas ohranja pri odprtem ognju svoje ljubezni. Vi postanete eno, da, eno s Kristusom in eno med seboj. Na prvi hip se to zdi teoretično in kaj malo stvarno. Toda kolikor bolj boste živeli življenje krščenih, toliko bolj boste izkusili resničnost teh besed. Krščene in verne osebe niso nikoli zares tuje ena drugi. Lahko nas ločijo celine, kulture, družbene ustanove ali zgodovinske razdalje. Toda kadar se srečamo, se prepoznamo v istem Gospodu, v isti veri, upanju in ljubezni, ki nas oblikujejo. Tedaj izkusimo, da imamo isti temelj življenja.
V nadaljevanju govora je sveti oče velikonočno skrivnost poglobil z razlago ključnih krstnih simbolov, ki sta voda in luč. Svojo homilijo pa je zaključil s spodbudo, da se moramo vedno obračati h Gospodu in se ne podajati na napačna pota, po katerih često hodimo. Vedno znova se moramo obračati k Njemu, ki je Pot, Resnica in Življenje ter zmeraj ostati spreobrnjenci, ki so z vsem svojim bitjem obrnjeni h Gospodu, je zaključil sveti oče svoj nagovor sinoči med bogoslužjem velikonočnega bdenja.