PRIDIGA (sobota, 22. marec 2008, RV) - Draga poslušalka, spoštovani poslušalec danes
je največji krščanski praznik. Velika noč. Ali ti morda ostaja v srcu in ušesih kakšna
božja beseda iz teh dni? Meni se je vtisnil stavek iz 41 psalma: »Blagor mu, ki misli
na slabotnega, na dan nesreče ga bo GOSPOD rešil«. Blagor ti, če si razumel kdo je
slaboten in ubog. Blagor ti, če duhovno dojemaš in veš kdo je slaboten in ubog. Cerkveni
očetje enoglasno razlagajo: ubog, slaboten in ponižen je Kristus. Blagor mi, če v
tem trpečem človeku, katerega sva spremljala v obredih velikega tedna, prepoznam Božjega
Sina, ki je priča Očetove ljubezni. Blagor mi, če me škandal križa ne raztrga in ne
loči od Boga in od ljudi. Blagor mi, če živim iz duhovnega razumevanja dogajanja in
v Jezusovem trpljenju vsako leto globlje prepoznavam skrivnost Božje ljubezni do ljudi
in dinamiko večnega življenja. Prav te ljubezni in dinamike sva midva oba deležna,
če sprejmeva dar Svetega Duha. Zakaj vse to trpljenje, zakaj ta strašna smrt?
boš morda uporno protestiral. Zakaj je v Jezusu vsa ta bolečina? Zakaj je v nama toliko
odpora in upora do Jezusa? Zakaj nočeva videti ljubezni, ki prihaja do naju preko
Jezusove smrti in trpljenja? Njegovo trpljenje in smrt nama pripadata prav tako, kakor
nama pripadajo upornost in trdosrčnost, krivica in izdaja. Velikonočni dogodki, ki
sva jim priča zaznamujejo najino zgodovino in kažejo njen smisel. Če se skupaj
ozreva v Jezusovo trpeče in svetlo obličje, se morava spet vprašati zakaj je moral
Jezus tako trpeti? Ali bi lahko s takšno močjo razodel Očetovo ljubezen do nas, če
bi vsega tega trpljenja ne sprejel, ampak bi ga zavrnil? Jezus je postal Gospodar
življenja. On je tisti, ki nama daje življenje, ki ni več podrejeno smrti. To lahko
stori prav zato, ker je sprejel vse trpljenje in v njem želel izraziti vso globočino
in visočino Očetove ljubezni do nas. Življenje, ki ni več podrejeno smrti je Ljubezen,
ki ni na noben način več zvezana. Lahko rečemo tudi drugače: živeti v vstalem Gospodu
sedaj, pomeni živeti v Njem, ki z nami deli svojo ljubezen tako močno, da le ta v
nas postane korenina življenja, kriterij razločevanja za prepoznavanje dobrega, najvišji
cilj bivanja in delovanja. S svojim trpljenjem je Jezus uresničil mir med Bogom
in nami, med nami samimi in med nami in stvarstvom. Zato prav Jezusu najbolje pristajajo
besede »blagor, tistim, ki delajo za mir, ker bodo Božji otroci«. Božji Sin, ki nas
je spravil z Bogom, nama omogoča, da živiva v Njegovem miru. Pokazal nama je skrivnost
bratskih odnosov, ki so delo Duha. Ljudje nismo ljudje, če ne hodimo za Sinom in ne
bivamo v njegovem miru in bratstvu. Zato naju Jezus po vstajenju pozdravlja: mir vama
bodi. Mir je večno življenje, ki nama ga je podaril. Večno življenje nama omogoča
živeti v ljubezni, ki nikdar ne odpove, niti takrat ko jo z vso močjo napade zlo in
bi nama jo rado ukradlo in izruvalo iz srca. Božji slabotnosti je vse podrejeno.
Zunaj božjega uboštva ni življenja. Blagor mi, če sem to skrivnost dojel. Ko Jezus
o sebi pravi: »lačen sem bil in ste mi dal jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti«,
se poistoveti z vsemi najmanjšimi brati in sestrami. S tem pove, da je skrivnost Božje
slabotnosti v igri tudi v odnosu do bližnjega. Blagor mi, če sem dojel, kdo je ubog
in slaboten. Ko se dotaknem človeka, se dotaknem Boga in kadar iščem Boga, se mi pokaže
človek. Tako padejo vse utvare. Naj se najinega srca globoko dotakne razodetje
Božje slabotnosti, da bova imela v sebi obilo življenja, resničnega življenja, ki
nikdar ne umre. glasbeni premor: …