Nagovor Svetega očeta pri krizmeni maši

VATIKAN (četrtek, 20. marec 2008, RV) – Papež Benedikt XVI. je danes vodil dve slovesni sv. maši. Prva je bila krizmena maša v vatikanski baziliki, med katero je blagoslovil krizmeno olje in se srečal z duhovniki svoje Rimske škofije. Proti večeru pa je v baziliki sv. Janeza v Lateranu vodil bogoslužje velikega četrtka na prvi dan velikonočnega tridnevja.
Sveti oče je svoj nagovor rimskim duhovnikom, dopoldne v vatikanski baziliki, začel z mislijo, da nas krizmena maša vsako leto spodbuja naj se ponovno poglobimo v tisti »Da« na Božji klic, ki smo ga izrekli na dan mašniškega posvečenja: Adsum – Tukaj sem. V mašnem berilu, je nadaljeval sveti oče, smo slišali, kako je Bog poklical preroka Izaija Koga naj pošljem? Kdo bo šel za nas?Tukaj sem, pošlji mene, je odgovoril (Iz 6,8). Nas pa je Bog poslal preko polaganja škofovih rok, je povedal papež in nadaljeval, da je bilo od takrat pa do danes marsikaj doživetega, lepega in hudega, kakor je zapisal sv. Pavel v 2. pismu Korinčanom proti koncu svojega apostolskega delovanja: Ker imamo po usmiljenju, ki smo ga prejeli, to službo, ne omagujemo ( 2Kor 4,1). Molimo, je dejal sveti oče, da bi ta zmagovita gorečnost za evangelij v nas vedno gorela in se vedno znova prižigala ob živem evangeljskem plamenu.
Glavnino svojega govora pa je sveti oče posvetil razlagi odgovora na vprašanje, kaj pomeni biti duhovnik Jezusa Kristusa? Odgovor je sveti oče vzel iz druge evharistične molitve, s katero prosimo in se zahvaljujemo Da smemo biti tu pred teboj, Gospodom, in ti služiti – Astare coram te et tibi ministrare. Iz tega opisa bistva duhovništva izhajata dve bistveni nalogi duhovništva. Prva je biti, stati pred Gospodom. Druga pa je služiti Gospodu.
Papež je naprej opisal kako se je v stari zavezi razvijala zavest biti pred Gospodom, kako so jo v novi zavezi poglabljali v apostolski dobi, nato pa v prvih stoletjih meništva, vse do danes. Stati pred Gospodom je zelo celovito dejanje. Najprej pomeni, da je duhovnik oseba, ki čuječe stoji pred Bogom, bdi nad vsem, kar je Božjega. Duhovnik mora prav tako stati kot stražar pred stalnimi napadi zla in hudobije. Svet mora ohranjati buden za Boga. Nadalje mora stati pokončno vpričo tokov sedanjega časa in jim ne sme podlegati. Stati mora pokončno v resnici, prav tako mora biti pokončen v prizadevanju za dobro. Stati pred Gospodom pa vedno pomeni tudi globoko zastaviti svoje življenje za ljudi pred Gospodom Jezusom, ki tudi vse zagovarja pred svojim Očetom. Duhovnik pa tudi mora zaupati v Kristusa, v njegovo besedo, resnico in ljubezen. Duhovnik mora biti pokončen, neustrašen in pripravljen prejemati udarce in zasmehovanje za Gospoda, kot poročajo Apostolska dela, da so bili apostoli veseli, da so lahko pretrpeli zasramovanje iz ljubezni do Jezusa (5,41).
Med razlago druge naloge duhovništva, ki je služiti Gospodu, je papež zelo vztrajal pri Jezusovi molitvi v Gestesmaniju, naj se zgodi Očetova in ne njegova volja. S to prošnjo je Jezus izbojeval odločilno bitko zoper greh, zoper upor padlega srca. Adamov greh je bil prav v tem, da je hotel vršiti svojo in ne Božjo voljo. Skušnjava človeštva je vedno ta, da hoče biti popolnoma neodvisno, samosvoje in noče slišati, da bi vršilo Božjo voljo. Toda ravno s takim početjem se zoperstavlja resnici. Resnica je namreč ta, da mi moramo z bližnjimi deliti našo svobodo in lahko ostanemo svobodni le v skupnosti z Bogom in ljudmi, ker samo s tako svobodo vstopamo v tisto, kar tvori mero svobodi, ki je resnica in Božja volja. Taka deljena svoboda je resnična svoboda. Samo tako svoboden človek je zares svoboden. To pa toliko bolj velja za duhovnika, ker duhovnik ne oznanja sebe samega, ampak Gospoda in njegovo Besedo, ki si je ne more sam zamisliti. Duhovnik ne ustvarja takšne Cerkve, kot si jo sam želi, ampak pravilno oznanja Kristusovo Besedo le v edinosti s Kristusovim telesom, ki je Cerkev. Dunovnikova pokorščina je verovati s Cerkvijo, misliti in govoriti s Cerkvijo, z njo služiti.
Stati pred Gospodom in mu služiti, je še dejal papež, pomeni tudi biti ponižen v služenju, ker v duhovniku tako služenje zdravi bolezen napuha in oholosti. Kristus je prišel med nas, se je spustil k nam, da bi se človek dvignil, se uresničil tako, da z Njim stopi v svoje mejne točke in se napoti h Kristusu. Njegovo povišanje je Križ. To je njegov najgloblji sestop k nam. Ker pa je to storil s svojo skrajno ljubeznijo, je njegovo povišanje na Križ hkrati pravo povišanje človeka. Stati z njim in mu služiti torej pomeni vstopiti v njegovo poklicanost biti Božji služabnik. Evharistija, ki je Kristusova prisotnost ponižanja in poveličanja, nas torej vedno opominja in opozarja na mnogovrstno služenje bližnjim v ljubezni. Zato ponovno prosimo, je dejal papež zbranim duhovnikom svoje škofije, da bi lahko vedno znova odgovorili Tukaj sem, pošlji mene.