Prebiramo postno sporočilo o miloščini

POSTNA POSLANICA (torek, 18. marec 2008, RV) – Danes zaključujemo naše branje letošnje papeževe postne poslanice. Sveti oče je svojo poslanico takole zaključil:
Dragi bratje in sestre, priprava na veliko noč nas tudi preko dajanja miloščine vabi k duhovnemu urjenju, da bomo rasli v ljubezni ter bomo v ubogih prepoznali Jezusa samega. V Apostolskih delih je zapisano, kaj je apostol Peter rekel hromemu, ki je beračil pred tempeljskimi vrati: »Srebra in zlata nimam, dam ti pa, kar imam: v imenu Jezusa Kristusa Nazarečana, hodi« (Apd 3,6). Z miloščino podarjamo materialne dobrine; ki so znamenje večjega daru, ki ga drugim poklanjamo z oznanilom in pričevanjem o Kristusu, v čigar imenu je resnično življenje. Ta čas nas sili, da se z osebnimi in skupnimi napori oklenemo Kristusa in pričujemo o njegovi ljubezni. Naj Marija, Mati in zvesta Gospodova dekla, vernikom pomaga v »duhovnem boju« postnega časa, da bomo pravilno uporabili orožje molitve, posta in miloščine. V duhu prenovljeni bomo pričakali velikonočne praznike. S temi željami z veseljem vsem podeljujem svoj apostolski blagoslov.
Dajanje miloščine je sveti oče označil kot duhovno urjenje za rast v ljubezni, da bi v ubogih prepoznali Jezusa samega. Sedaj, ob koncu letošnjega posta je prav, da se vsaj malo zamislimo, kako smo napredovali v ljubezni in kako po izkušnji dajanja miloščine v ubogih prepoznavamo Kristusovo obličje. Srečevanje z ubogimi vseh vrst je zelo zahtevno duhovno dogajanje. Eno je srečevanje z materialno ubogimi, ki v materialnih dobrinah vidijo izhod iz svoje revščine. Nekaj drugega je srečevanje z duhovno ubogimi. Ti vidijo svojo prihodnost v bolj zahtevnih duševnih, kulturnih, duhovnih in drugih rešitvah. Kristjani, ki smo tudi ubogi, pa naj bi iskali izhod iz svoje revščine našli v odkrivanju pravega Kristusovega obličja za svoje stiske in pričakovanja naših sopotnikov, zlasti materialno in drugače ubogih. Biti ubog za kristjani pomeni imeti v svoji duši pravi krščanski čut za vse tisto, kar nas dejansko osrečuje in vodi k Bogu in našemu Odrešeniku Jezusu Kristusu.
Miloščina pa je tudi znamenje večjega daru, ki ga drugim poklanjamo z oznanilom in pričevanjem o Kristusu, v čigar imenu je resnično življenje, je zapisal papež na koncu svoje letošnje postne poslanice. Kadar kristjan daje miloščino s pravo krščansko držo, miloščina preseže svojo materialno vrednost in daje še nekaj več, kar se kaže najprej kot iskreno sprejemanje človeka kot absolutne vrednote. Tako dajanje miloščine vsakega človeka oplemeniti tako tistega, ki jo daje kot tistega ki jo prejema. Papež pa govori tudi o še večjem daru. Ta pa je oznanilo in pričevanje o Kristusu. To pomeni, da ima krščansko dajanje miloščine tudi apostolsko, oznanjevalno in pričevalno razsežnost, vrednost in moč. Ta razsežnost miloščine presega kristjanov dober namen in je dejansko tisti teološki več, ki se skrivnostno, v moči zakramentov vključi v dajanje miloščine po previdnostnih kanalih. Ta teološki več je najprej dar tistemu, ki daje miloščino, tisti pa, ki jo prejema, pa ta dar doživi in prepozna kot oznanilo in pričevanje o Kristusu. Takšno opravljanje telesnih in duhovnih del usmiljenja, ali dajanje miloščine nas dejansko dobro pripravi na obhajanje velikonočnih skrivnosti, ko obhajamo in doživljamo Kristusovo zmago nad grehom, zlom in smrtjo ter njegovo vstajenje od mrtvih in seveda tudi našo vključenost v isto mogočno Božje delovanje v velikonočni skrivnosti.