Pridiga Svetega očeta na Cvetno nedeljo

VATIKAN (nedelja, 16. marec 2008, RV) – Papež Benedikt XVI. je dopoldne na Trgu sv. Petra v Vatikanu vodil slovesno bogoslužje Cvetne nedelje. K prvi slovesnosti velikega tedna se je zbralo veliko ljudi, največ mladih z vsega sveta, ker je letos na Cvetno nedeljo svetovni dan mladih po škofijah, kot ga je zastavil pokojni papež Janez Pavel II. O tej tematiki je sveti oče govoril ob koncu svoje homilije in po sv. maši.
Svoj govor je papež začel z opisom Jezusovega romanja iz Galileje v Sveto mesto. Ko evangelisti poročajo o tem romanju v jeruzalemski temepelj, trikrat omenijo Jezusovo napoved trpljenja. Jezus je bil na poti v tempelj, torej na kraj, kjer je Bog postavil trden sedež svojemu imenu, kakor poroča Peta Mojzesova knjiga. Za Jezusa je bil tempelj hiša njegovega Očeta, ki jo je zelo ljubil. V pismu Hebrejcem pa beremo, da je Jezus šel v templej, ki ni bil narejeni s človeškimi rokami, kjer se je srečal s pravim Božjim obličjem.
Sveti oče je nato mojstrsko opisal kako so ljudje Jezusu vzklikali med njegovo potjo v tempelj, kako je Jezus ob prihodu v predvorje templja našel prodajalce daritvenih živali, menjalce denarja in druge dejavnosti, ki so hišo molitve spremenile v brlog razbojnikov. Vse te dejavnosti so takratne judovske oblasti sicer dovoljevala, toda celotna ureditev teh dejavnosti je bila sprevržena in v bistvu izprijena. Postala je grabežljivost, ki je idolatrija -malikovalstvo, kakor pravi sv. Pavel v pismu Kološanom (3,5). To mora dati misliti tudi nam. Ali je naša vera dovolj čista in odprta za Boga, da navdihuje tudi neverne, današnje pogane, ljudi, ki danes iščejo Boga, da se nam lahko pridružijo v naših predverjih molitve in pravega češčenja Boga? Smo pripravljeni, da nas Gospod očisti, da izžene iz nas in naše Cerkve vse tisto, kar mu je tuje in mu nasprotuje?
Toda pri Jezusovem očiščenju templja, je nadaljeval papež, ni šlo le za borbo zoper zlorabe. Očiščenje templja je bilo začetek nove dobe. Začelo se je tisto, kar je Jezus napovedal Samarijanki glede pravega češčenja: Pride pa ura, in je že zdaj, ko bodo pravi častilci molili Očeta v duhu in resnici (Jn 4,23). Minil je čas, ko so Bogu darovali zaklane živali. Namesto živali in drugih darov, je prava daritev Bogu postalo Jezusovo telo, Kristus sam. Samo njegova ljubezen do konca, s katero se je daroval Očetu za ljudi, je pravo bogoslužje, prava žrtvena daritev. Častiti Boga v duhu in resnici, pomeni, častiti ga skupaj s Kristusom, ki je resnica, z njegovim telesom, v katerem nas Sveti Duh združuje.
Sveti oče je nato opisal, kako so Jezusu, ko je umiral na križu, njegovi nasprotniki očitali prav to, da je rekel, da je on novi tempelj, ki ga bo v treh dneh postavil. Evangelisti pa tudi poročajo, da Kristus ni porušil jeruzalemskega templja. Ta je bil prepuščen razdejanju zaradi tega, ker so ga voditelji iz kraja molitve in srečevanja poganov z Bogom, spremenili v razbojniško jamo, v kraj zaslužka. Toda od izgona Adama iz raja, je človeška tragedija vedno tudi izhodišče velike Božje ljubezni do ljudi. Čas templja iz kamna, čas darovanja zaklanih živali, je za vedno presežen. Jezusov izgon trgovcev je začetek novega Božjega delovanja. Oblikuje pa se nov tempelj: sam Jezus Kristus, v katerem se Božja ljubezen sklanja k ljudem. Jezusovo življenje je novi in živi tempelj. On, ki je iz trpljenja preko Križa prešel v življenje, je živi prostor duha in življenja, v katerem se uresničuje pravo bogočastje. Tako je Jezusovo očiščenje templja, ki je bilo vrhunec njegovega slavnega vhoda v jeruzalemski tempelj, hkrati znamenje skorajšnjega razdejanja templja in obljuba novega Templja; obljba kraljestva sprave in ljubezni, ki se v edinosti s Kristusom vzpostavlja preko vseh meja.
Evangelist Matej v svojem poročilu o Jezusovem očiščenju templja opiše še dva na videz obrobna dogodka, ki pa jasno kažeta na Jezusov pravi namen. Matej poroča, da potem, ko je Jezus glasno povedal, da naj bo tempelj kraj molitve, so se mu približali slepi in kruljavi in jih je ozdravil. Razen tega pa tudi poroča, da so otroci v templju Jezusu ponovno vzklikali: slava sinu Davidovemu, kakor je to pred vhodom v tempelj malo poprej to storila množica. Jezus torej na mesto trgovcev in zaslužka denarja postavi svojo dobroto, ki ozdravlja. Ta dobrota je pravo očiščenje templja. Kristus ne prihaja kot rušilec templja; ne prihaja z mečem revolucionarja. Prihaja z darom ozdravljanja. Posveča se tistim, ki so zaradi svoje slabotnosti odrinjeni na rob družbe. Jezus torej pokaže na Boga, ki ljubi, in na njegovo moč ljubezni. Tako pa tudi nam govori, da je pravo bogočastje vedno ozdravljati, služiti in delati dobro, ker samo to ozdravlja. Vse to pa naj opravljamo kot otroci, brez oholosti, ki zaslepljuje in nas potiska daleč stran od Boga, kakor da bi bil Bog naš tekmec. Da se srečamo z Bogom, moramo biti sposobni gledati s srcem, z mladostnim srcem, ki ga ne ovirajo predsodki in ga ne zaslepljuje koristoljubnost, je zaključil sveti oče svoj nagovor.
Po sv. maši in pred opoldansko molitvijo Angelovega češčenja, se je sveti oče najprej spomnil pokojnega nadškofa v Mosulu v Iraku, mons. Paulosa Faraja Rahhe, ki je tragično umrl pred nekaj dnevi. Njegovo lepo pričevanje zvestobe Kristusu, Cerkvi in svojemu ljudstvu, ki ga kljub številnim grožnjam ni želel zapustiti, me nagiba, je dejal papež, da glasno zavpijem, dovolj je pokolov, nasilja, dovolj je sovraštva v Iraku! Enko vabim iraško ljudstvo, naj po petih letih razdejanj, dvigne svojo glavo in postane bolj samostojno, predvsem pa naj ponovno zgradi svoje narodno življenje! V Božjem imenu pa naj bodo pot k miru sprava, odpuščanje, pravičnost, solidarnost in spoštljivo sožitje med plemeni, rodovi, verskimi skupnostmi.