Prebiramo postno poslanico

POSTNA POSLANICA (petek, 14. marec 2008, RV) – Papež Benedikt XVI. proti koncu svoje postne poslanice odgovori tudi na ključno vprašanje, ki se kristjanu postavlja ob dajanju miloščine, namreč kakšno vrednost ima dajanje miloščine. Vprašanje je le na prvi pogled zelo preprosto, če bi nanj odgovorili v zgolj materialnem smislu. V tem primeru bi bil odgovor zelo konkreten, miloščina je toliko vredna, koliko materialne, denarne vrednosti vsebuje. Sveti oče pa na osnovi krščanskega izročila v svojem razmišljanju poda dve čisto drugačni merili za vrednotenje miloščine. Prvo merilo je, da je miloščina priložnost, ko bližnjemu damo same sebe. Drugo merilo pa papež takole razloži:
Mar ni celotni evangelij povzet v eni zapovedi ljubezni? Običaj dajanja miloščine v postnem času je tudi sredstvo, s pomočjo katerega lahko poglobimo našo krščansko poklicanost. Ko se kristjan daruje brez preračunljivosti, pričuje, da zakonitosti človeškega bivanja ne narekuje materialno bogastvo, ampak ljubezen. Kar miloščini daje vrednost, je – glede na posameznikove možnosti in okoliščine – ljubezen, ki navdihuje različne oblike podaritve.
Dajanje miloščine nas torej povede v samo bistvo krščanstva, v našo poklicanost, da ljubimo Boga z vsem srcem in vso dušo in vsem mišljenjem, svojega bližnjega pa kakor same sebe. Že na prvi pogled je jasno, da je drugo merilo ne le širše in globlje, ampak izhaja iz drugačnih teoloških postavk. Darovanje samega sebe v dajanju miloščine je bolj povezano s pobudo posameznikov, njihovih temeljnih drž in podobno. Zato papež lepo in natančno navede, na kakšen način ljubezen daje vrednost miloščini in pravi, da ljubezen navdihuje različne oblike podaritve. Ker pa se kristjanova ljubezen do bližnjega navdihuje v njegovi ljubezni do Boga in do samega sebe, njegova ljubezen do bližnjega doživi ali gre skozi dva prečiščujoča ognja. Prvi je ogenj Božje ljubezni do človeka, drugi pa je ogenj kristjanove sebične ljubezni do samega sebe, ki pa je po nenavadni božji logiki postal merilo ljubezni do bližnjega. V obeh primerih gre za ogenj prečiščevanja v svetopisemskem smislu. Kristjanova ljubezen je vedno izzvana ob Božji ljubezni do človeka, ki je enaka za vse ljudi. Izvana pa je tudi v smislu, da naj ima kristjan bližnjega enano rad kot sebe. Tukaj pa stopi v ospredje protislovlje, ki je v tem, da je običajno kristjanova ljubezen do sebe večja kot do bližnjega in v tem nikakor ni podobna Božji ljubezni do ljudi, ki ima vsakega človeka enako rad, ker je Božji Sin vse ljudi ljubil z Očetovo ljubeznijo.
Dajanje miloščine nas torej dejansko povede v bistvo krščanske ljubezni ne le kot moč navdiha, ki daje nove razsežnosti različnim oblikam podaritve, kot pravi sveti oče, ampak nas uvede v bistvo kristajnovega poslanstva, ki ga živi zelo konkretno, tudi ko daje miloščino.