POSTNA POSLANICA (torek, 4. marec 2008, RV) – Postni čas in dajanje miloščine, o kateri
govori papež v postni poslanici, ni le neka osebna vaja v pobožnosti in tudi ne samo
vir kesanja, ampak ima dajanje miloščine zelo globoko apostolsko razsežnost. Človek,
ki dela pokoro v krščanskem smislu in duhu, ni le bolj blizu Bogu, ampak se čuti poslan
k bližnjim. Poglejmo, kako sveti oče ta vidik razloži tako, da ga poveže z bogoslužjem:
Kot liturgija v postnem času pogosto ponavlja, Bog nam, grešnikom ponuja možnost
odpuščanja, na prejem katerega nas pripravlja delitev našega imetja z ubogimi. V tem
trenutku mislim na vse tiste, ki se zavedajo bremena zla, s katerim so se srečali,
ter se zaradi tega počutijo daleč od Boga, jih je strah in se ne čutijo zmožne, da
bi se obrnili Nanj. S tem, ko nas miloščina zbližuje z bližnjimi, prinaša tudi Božjo
bližino ter lahko postane orodje resničnega spreobrnjenja in sprave tako z njim kot
tudi z brati in sestrami. Dajanje miloščine nam torej odpira najprej možnost
odpuščanja. Sveti oče tukaj misli predvsem na odpuščanje naših grehov, ki nam ga daje
Bog v svojem neskončnem usmiljenju in ostane pri tem vidiku. Prejeti odpuščanje kot
dar, pa predpostavlja veliko stopnjo poguma. Odpuščenje grehov ni neko trpno dejanje
v smislu, da so grehi odpuščeni in pri tem ostane. Odpuščanje je dar in božja moč,
ki grešnika usposobi za krepostno življenje, ki zahteva krepko in novo delovanje.
Papež to spremembo opiše, ko pravi V tem trenutku mislim na vse tiste, ki se zavedajo
bremena zla, s katerim so se srečali, ter se zaradi tega počutijo daleč od Boga, jih
je strah in se ne čutijo zmožne, da bi se obrnili Nanj. Odpuščanje iz našega spomina
ne izbriše zavesti o bremenih zla, s katerim smo se srečali. Ta naloga čaka vsakega,
ki mu je bilo odpuščeno. Spomin na zlo ni isto kot biti žrtev zla. Spomin na moč zla
je za kristjana spodbuda, da sodeluje z milostjo, ki jo je prejel z odpuščanjem, da
dejansko osvoboditev od zla okrepi s svojimi svobodnimi dejanji. Res je, da zavest
o dejanski oddaljenosti od Boga, kadar je človek še žrtev greha, pa tudi zavest o
pretekli oddaljenosti pred odpuščanjem, lahko delujeta na način, da se človek obotavlja
prejeti dar odpuščanja, ali pa, kadar ga je prejel, da ne prizna dejanskega novega
stanja in vse to doživlja kot nemočno oddaljenost od Stvarnika in neko nemoč, da bi
se srečal z Njim. Duhovni pisatelji taka stanja opisujejo kot velike skušnjave, ali
kot skrajne napore hudega duha, ki dela vse, da človek ne bi resno vzel možnosti odpuščanja,
ali pa, da, kadar mu je že bilo odpuščeno, da bi zaživel v novi duhovni svobodi. In
tukaj sveti oče, kot izkušen duhovni voditelj dodaja S tem, ko nas miloščina zbližuje
z bližnjimi, prinaša tudi Božjo bližino ter lahko postane orodje resničnega spreobrnjenja
in sprave tako z njim kot tudi z brati in sestrami. Papež preprosto pove, da vsako
dajanje miloščine, tudi tisto, kadar smo žrtve greha in grešnih spetosti, dejansko
že ustvarja pristno krščansko bližino med ljudmi, prinaša pa tudi Božjo bližino in
je orodje spreobrnjenja in sprave z Bogom in z bližnjim. Sveti oče nas z drugimi besedami
opozori, da naj s to stvarnostjo v življenju dejansko računamo in na ta način premagujemo
občutke odtujenosti od bližnjih in celo od Boga, ker so to skušnjave, ki jih je preprosto
potrebno premagati, jih spremeniti v nove vire milosti. Za kristjana je dajanjem
miloščine torej neskončno več kot le prijazna človekoljubnost. Dajanje miloščine je
celovito kristjanovo delovanje, ki vključuje jasno spoznanje, da je človek, ki mu
dajemo miloščino, ustvarjen po božji podobi, nosi v svojem obličju Kristusove poteze.
Ko torej dajem miloščino se zavestno odločam, da to teološko razsežnost in stvarnost
potrdim in jo sprejmem kot svojo z vso ljubeznijo, ki jo kot kristjan premorem. Sam
dar in dajanje miloščine pa postaneta tudi simbol, celostno krščansko spoznaje te
stvarnoti in odločitev zanjo. Vsaka odločitev za dobro pa v sebi nosi odpoved hudobiji
in utrjevanje svobode za dobro. In vem smislu vsako dajanje miloščine lahko postane
orodje resničnega spreobrnjenja in sprave tako z Bogom kot tudi z brati in sestrami.