Sveti oče sprejel člane plenarnega zasedanja Papeškega sveta Cor Unum

VATIKAN (petek, 29. februar 2008, RV) – Papež Benedikt XVI. je danes prvič med svojim papeževanjem sprejel člane Papeškega sveta Cor Unum, zbrane na plenarnem zasedanju, je dejal kard. Josef Cordes, predsednik sveta, v pozdravnem govoru.
V teh dneh razmišljate, je dejal na začetku svojega govora sveti oče, o človeških in duhovnih kakovostih tistih, ki delujejo v katoliških karitativnih organizmih. To so tisti, ki v Cerkvi opravljajo nujno potrebno službo, namreč diakonijo-službo ljubezni. In tej temi je papež posvetil svojo prvo okrožnico.
Karitativna dejavnost ima v Cerkvi osrednje mesto v oznanjevanju evangelija in so zanjo neposredno odgovorni redni škofje. Ne smemo namreč pozabiti, da so telesna in duhovna dela ljubezni privilegirano področje srečevanja tudi z osebami, ki še ne poznajo Kristusa ali pa ga le delno poznajo. Škofje in drugi odgovorni za dušnopastirstvo so zato upravičeno trajno pozorni na tiste, ki delujejo na področju diakonije, in si prizadevajo, da jih usposobijo po človeški in strokovni plati kot tudi na teološko-duhovni in pastoralni ravni.
Za vse, ki delajo v cerkvenih dobrodelnih ustanovah pa je nujno potrebno ne le tehnično in učinkovito delovanje, ampak brezpogojno potrebno »krščansko oblikovanje srca«, je dejal. O tem je govoril že v okrožnici Bog je ljubezen. Vsi se zavedamo, da je potrebna notranja in duhovna formacija, ki bo iz srečanja s Kristusom osvetlila in razvila tisto občutljivost duše, ki edina lahko do dna spozna in zadovolji človekova pričakovanja in potrebe. In prav to je tisto, je posebej naglasil sveti oče, kar ustvari v karitativnih delavcih isto čutenje do ljudi, ki jim pomagajo, kot ga ima Bog v svoji usmiljeni ljubezni do človeštva in vsakega človeka. V trenutkih trpljenja in bolečine je takšen pristop edini nujno potreben. Kdor namreč deluje v različnih karitativnih dejavnostih Cerkve, se ne more zadovoljiti s tehničnimi in materialnimi vidiki pomoči. Ponujena pomoč se tudi ne more zvesti le na človekoljubno raven, ampak mora imeti otipljivi izraz evangeljske ljubezni. To velja še toliko bolj za vse, ki tako pomoč v imenu Cerkve nudijo po župnijah in na škofijski ali mednarodni ravni. Na teh ravneh se mora pokazati dejavna in pristna izkušnja Cerkve.
Karitativni delavci v Cerkvi, je nadaljeval papež, se morajo vedno zavedati, da so predvsem pričevalci evangeljske ljubezni. Taki so in bodo, če se njihovo delovanje ne omeji le na raven socialnih delavcev, ampak ostanejo oznanjevalci evangeljske ljubezni. Po Kristusovem zgledu so poklicani, da pričujejo na treh ravneh.
Pričujejo naj, da je življenje absolutna vrednota v vseh pogledih. Zato naj branijo slabotne in bolne po zgledu blažene Matere Terezije, ki je ljubila in skrbela za umirajoče, ker življenja ne moremo meriti po učinkovitosti, ampak je vedno in za vse vrednota.
Karitativni delavci so vedno tudi pričevalci ljubezni. S svojim delom naj sporočajo, da smo ljudje popolnoma moški in ženske, kadar živimo naravnani drug k drugemu; kajti nihče ne živi in ne umira le sebi; in da sreče ni mogoče najti v osamljenosti in zagledanosti le v sebe same, ampak v darovanju samega sebe drugim.
Kdor deluje v Cerkvi mora biti pričevalec za Boga. Bog je namreč polnost ljubezni in vsakega človeka vabi k ljubezni. Vir vsakega dejanja karitativnega delavca v Cerkvi je Bog, stvariteljska in odrešujoča ljubezen.
V svoji okrožnici Bog je ljubezen, je še dejal papež, sem zapisal, da lahko vršimo dela ljubezni in smo sposobni ljubiti, ker smo ustvarjeni po Božji podobi in sličnosti, pa tudi, da bi ljubezen živeli in bi na ta način prinašali na svet Božjo luč. V vašem delu lahko odkrijete toliko polnosti in vsebine, je dejal. Zavedajte pa se tudi, da je vse to skrajno dragoceno za Cerkev in njeno poslanstvo, da bo človeštvo lahko ponovno dobilo zavest o svoji človeški in krščanski razsežnosti.