V Rimu predstavili Enciklopedijo molitve

RIM (ponedeljek, 25. februar 2008, RV) – Kultura, ki ne pušča prostora za molitev, postaja prostor prostaštva in nasilja, je dejal kard. Georges Cottier v predgovoru k novi molitveni enciklopediji. Enciklopedijo molitve, izdala jo je Vatikanska založniška hiša, so predstavili prejšnji teden na Lateranski univerzi v Rimu. Avtorja C. Rossini in Patricio Sciadini pravita, da je molitev za vero to, kar je misel za filozofijo, in da verski čut moli, kakor razum razmišlja. Enciklopedija molitve je tretja knjiga te vrste: Vatikanska založniška hiša je leta 1998 že izdala Slovar misticizma in leta 2003 Novi slovar duhovnosti. Vsebina enciklopedije se začne s Svetim pismom, nadaljuje z zgodovinskim in geografskim pregledom stoletij ter tako predstavlja pogovor med človekom in Bogom. V predgovoru kard. Cottier, upokojeni teolog papeške hiše, med drugim izpostavlja radikalni kriticizem molitve, ki ga je zastavil nemški filozof Immanuel Kant. Slednji je posameznikovo zahtevo, da bi se Bog odpovedal svojega modrega načrta v človekovo korist, smatral kot nekoristno in predrzno. Na drugi strani pa sv. Janez Vianney pravi, da je človekova naloga čudovita: moliti in ljubiti, kajti v tem je človekova sreča na zemlji. Kard. Cottier trdi, da je naša predstava o molitvi odvisna od našega poznavanja Boga in odraža njeno človeško zamisel. Molitev je dihanje duše, v kateri se izraža naša človeška in krščanska identiteta, še piše kard. Cottier in dodaja, da je papež Benedikt XVI. v svoji prvi okrožnici Bog je ljubezen potrdil središčno vlogo molitve v kristjanovem življenju. Potreba po molitvi izvira iz same človekove narave, ker se prav v molitvi človek na bolj ali manj jasen način zaveda sebe kot ustvarjenega bitja in svoje odvisnosti od Boga, ki je izvir vsega dobrega. Še več, pravi Cottier, molitev najde v lepoti svoje naravno okolje in je sama studenec lepote. Med umetnostjo in molitvijo obstaja edinstvena povezanost. Kultura, v kateri ni prostora za molitev, se spreminja v duhovno puščavo, v prostor prostaštva in nasilja. Kard. Cottier zaključuje, da je Enciklopedija molitve, poleg specifično verske vrednosti, pomemben kulturni prispevek.