Duhovna misel za 3. postno nedeljo. Pripravil p. Vili Lovše

PRIDIGA (sobota, 23. februar 2008, RV) - Spoštovana poslušalka in spoštovani poslušalec, ko odpreva Sveto Pismo sva kot romarja, ki prideta v tujo deželo. Jezik te dežele poznava. Površno veva celo za nekaj navad in običajev. Uidejo pa nama podrobnosti, odtenki in globoki pomeni. Ne opaziva povezav, ki nama bi omogočile začutiti, da so osebe in zgodbe nekaj domačega in se dotikajo tudi najine najgloblje resnice.
Odlomek o srečanju Jezusa in samarijanske žene je eden tistih, ki nama dajo čutiti, da se v SP ne znajdeva in da sva tujca v svoji lastni hiši.
Za razumevanje dometa, ki ga ima pogovor med Jezusom in Samarijanko bova poskusila upoštevati neizrečeno ozadje obeh sogovornikov.
Nahajata se pri Jakobovem vodnjaku v Sihemu, ki se danes imenuje Naplus. Tam si je pred njima oddahnil tudi Abraham (1 Mz 12,6). Simeon in Levi sta se tam maščevala za svojo sestro Dino (1 Mz 34). Jožef je ob tem vodnjaku našel svoje brate (1 Mz 37). Ob njem je ljudstvo obnovilo sionsko zavezo (Joz 24). Izraelci so se ob tem vodnjaku tudi med seboj razdelili (1 Kr 12). Bolj kot sam kraj je v resnici pomemben vodnjak. Iz različnih svetopisemskih pripovedi o vodnjakih je nastala ljudska legenda o posebnem vodnjaku, ki je Izraelce reševal med tavanjem po puščavi. Voda iz tega vodnjaka je zadovoljevala vse njihove potrebe. Bil je kakor reka iz zemeljskega raja o kateri govori 1 Mz knjiga v 2, 10-14.
Če to vemo, lažje razumemo Samarijankine besede: Gospod, nimaš s čim zajeti… ali si ti večji kot naš oče Jakob. Daj mi te vode, da ne bom hodila semkaj zajemat.
Jezus v pogovoru z ženo dobro pozna vse tisto, kar si ona v srcu in domišljiji predstavlja o tem vodnjaku. Z odgovorom ji Jezus pokaže izpolnitev in uresničitev vsega tistega kar ona in vse ljudstvo sanjata in si želita. Jezus je večji od Jakoba zato, ker ji ni dal na čudežen način piti navadne vode, kakor je žena na podlagi legende o Jakobovem vodnjaku v srcu pričakovala. Jezus ji priskrbi vodo drugačne vrste, ki je neskončno bolj potrebna in dragocena za življenje. Tudi za tvoje in moje življenje. Sveti Duh je voda, ki postane vir življenja za tistega, ki jo pije. Jezus uresniči naše hrepenenje in sanje, ki jih izraža legenda o Jakobu in na podlagi katere ga žena razume.
Kakor hitro Samarijankino srce okusi kako je živa voda dobra, jo Jezus izzove, naj se nauči postavljati bistveno vprašanje in izrekati edino potrebno prošnjo. Z njo tudi naju dva uči nove notranje drže. Uči naju kako je treba častiti oziroma kdo naju bo naučil prav častiti Boga. Jezus nama pomaga doumeti najin odnos z Bogom na globlji ravni. Samarijanka vsa srečna dojame, da je prav Jezus tisti, ki uči prav častiti Boga. Njenemu srcu se odpre popolnoma nov notranji prostor, ki je poln moči in veselja. Čudovitih in skrivnostnih posledic vsega tega niti ne sluti. Njena zgodba ni neka legenda, ampak je simbol vsakega spreobrnjenja, tudi tvojega in mojega spreobrnjenja. Njena zgodba kaže na to, kako Bog deluje v najini osebni in narodni zgodovini.
Po Jezusu naju v tem postu uči častiti Boga v duhu in resnici. Za čaščenje potrebujeva kraj. A ta kraj ni več tu ali tam, ne na tej ali oni gori, niti v Jeruzalemu. Edini kraj na katerem midva danes lahko častiva Boga je Jezus Kristus sam, njegov Duh. Le z njim lahko resnično računava na Boga in živiva iz njegove Očetovske skrbi za naju. Zato je ves post usmerjen v to, da bi ti in jaz spoznala in vzljubila Jezusa. On je Sin, ki nama kaže kdo in kakšen je Oče. Častiti Boga odslej naprej ne pomeni nič drugega kot častiti Očeta. Očeta ni mogoče spoznati drugače kot preko Sina, ki nama ga kaže. Jezus razodene skrivnost občestva z Bogom v katero naju vabi. Očeta ne moreva častiti drugače kot v Sinu. On naju po Duhu uči svoje domačnosti z Očetom. Čaščenje je dihanje srca, ki ni več srce tujca, ampak je srce domačina, družinskega člana, ljubljenca, ljubljene. Najino srce ni več srce služabnika, ampak sina in hčere, nisva več tujca, ampak Božja prijatelja. Tu se dejansko uresniči najgloblje hrepenenje najinega srca. Končno odkrije, da je sprejeto v Ljubezni in samo sebe lahko z ljubeznijo sprejme. To je temeljni pomen čaščenja. Brez njega ni mogoč noben resničen in trajen odnos niti med zakonci niti med prijatelji.