Poslanica Svetega očeta ob 45. svetovnem dnevu molitve za duhovne poklice
VATIKAN (petek, 22. februar 2008, RV) – V Vatikanu so danes objavili poslanico papeža
Benedikta XVI. ob 45. svetovnem dnevu molitve za duhovne poklice, ki bo potekal 13.
aprila, na 4. velikonočno nedeljo. Tema letošnje poslanice je Poklici v službi misijonarskega
poslanstva Cerkve, sveti oče pa jo začne z Jezusovimi besedami: »Pojdite torej in
naredite vse narode za moje učence. Krščujte jih v imenu Očeta in Sina in Svetega
Duha /…/ Jaz sem z vami vse dni do konca sveta« (Mt 28,19-20). Po krstu je vsak kristjan
poklican, da pričuje in oznanja Evangelij, piše papež, a ta misijonarska dimenzija
je še posebej povezana z duhovniškim poklicem. Jezus je med svojim javnim delovanjem
izbral nekaj učencev za svoje tesne sodelavce v mesijanski skrivnosti in jih spodbujal,
naj pomagajo množicam. S sočutjem je gledal na ljudi, ki jih je srečeval po mestih
in vaseh, saj so bili potrti in nemočni, kakor ovce brez pastirja. Iz te ljubezni
izvira Jezusovo povabilo učencem: »Prosite torej Gospoda žetve, naj pošlje delavce
na svojo žetev« (Mt 9,38). Odgovoriti na Gospodov klic, nadaljuje papež, pomeni soočiti
se s številnimi nevarnostmi, vendar združeni z Učiteljem, učenci niso sami, saj Jezus
deluje v njih. Dvanajsteri se imenujejo apostoli ravno zato, ker jih je poslal sam
Gospod, da gredo po vsem svetu, oznanjajo Evangelij in pričujejo o Kristusovi smrti
in vstajenju. Od vsega začetka je Kristusova ljubezen tista, ki spodbuja apostole,
pravi sveti oče. Skozi stoletja so številni misijonarji kot zvesti služabniki Cerkve
in pokorni delovanju Svetega Duha, sledili korakom prvih učencev. Dolžnost vsakega
Kristusovega učenca je, da širi vero, a nekatere Kristus še posebej kliče in jih pošilja
oznanjat Evangelij po vsem svetu. Kristusova ljubezen se mora sporočati z zgledom
in besedami, s celotnim življenjem, piše sveti oče in navaja besede Janeza Pavla II.,
ko pravi, da poklic misijonarjevega življenja ohranja vso svojo veljavnost, saj je
vzor misijonarskega poslanstva Cerkve, v nenehni pripravljenosti na radikalno in popolno
samopodaritev. Med temi popolnoma predanimi osebami službi Evangeliju so tudi duhovniki,
poklicani, da oznanjajo Evangelij, delijo zakramente, še posebej evharistijo in spravo,
poklicani da pomagajo ubogim, bolnim, trpečim, revnim in tistim, ki še niso spoznali
Boga. Misijonarji so tisti, ki številnim, ki se z Jezusom še niso srečali, prvič spregovorijo
o Odrešenikovi ljubezni. V nadaljevanju papež izraža posebno zahvalo duhovnikom v
misijonih, ki vdano in velikodušno gradijo krščanske skupnosti in služijo poslanstvu
Cerkve. Spomni pa tudi na vse tiste duhovnike, ki so trpeli in celo žrtvovali svoje
življenje v službi Kristusu. V nadaljevanju poslanice sveti oče izpostavi tudi
številne može in žene, ki so se odločili za radikalno življenje po Evangeliju in obljubili
čistost, uboštvo in pokorščino. Tem posvečenim osebam Cerkev mnogo dolguje, saj so
zapustili vse in se odpravili oznanjat Evangelij na vse konce sveta ali pa v kontemplativnem
življenju molijo za vse človeštvo. Da bo Cerkev lahko še naprej izpolnjevala svoje
poslanstvo, morajo krščanske skupnosti otrokom in odraslim poskrbeti ustrezno versko
vzgojo. Pomembno je ohranjati občutek za misijonarsko odgovornost in aktivno solidarnost
z drugimi narodi, poudarja papež. Ob koncu poslanice še osvetli misel, da lahko duhovniški
in redovni poklici uspevajo le na duhovno dobro oskrbovanih tleh.