Razmišljanja kard. J. Zena o Pismu Svetega očeta Cerkvi na Kitajskem

HONG KONG (četrtek, 14. februar 2008, RV) – Škof v Hong Kongu, kard. Joseph Zen, je te dni objavil svoja razmišljanja ob Pismu papeža Benedikta XVI. Cerkvi na Kitajskem. Včeraj smo objavili prvi del razmišljanj v katerem je govoril o zgodovinski razsežnosti papeževega Pisma in o dveh vidikih upanja, ki ju vzbuja. V drugem delu pisma pa kard. Zen razmišlja o verskem duhu, s katerim so verniki papeževo Pismo sprejeli.
Ko govorimo o Kitajcih moramo vedno upoštevati dejstvo, da to ljudstvo šteje 1330 milijonov ljudi. Nad milijardo in 250 milijonov jih živi na celinski Kitajski, oziroma v Ljudski Republiki Kitajski. Nad 23 milijonov jih živi v samostojni državi Tajvanu. V bivši angleški koloniji Hong Kongu jih živi dobrih 7 milijonov, nad pol milijona v bivši portugalski koloniji Makau. Okrog 70 milijonov Kitajcev pa živi po svetu. Kitajci so v veliki večini konfucionisti, nad 120 milijonv je muslimanov, katoličanov, ki priznavajo papeža je dobrih 15 milijonov. K tem je treba prišteti še okrog 10 milijonov katoličanov, ki ne priznavajo papeža in pripadajo h kitajski domoljubni Cerkvi. V zadnjih letih je med Kitajci število pripadnikov raznih protestantskih verskih ločin naraslo na dobrih 30 milijonov.
Kadar kard. Zen v svojih razmišljanjih pravi, da je papeževo Pismo tudi za katoličane na celinski Kitajski zgodovinski mejnik, pri tem misli tudi na člane domoljubne Katoliške cerkve, ki ne priznava papeža. Papež Benedikt XVI. v svojem Pismu vse katoličane vabi k razmišljanju in spreobrnjenju. Kard. Zen spodbuja vse, duhovnike in vernike, naj temeljito preštudirajo papeževo Pismo, ovrednotijo svoje sedanje drže in začnejo pogovore, kako bi bolje razumeli papeževa navodila in jih izvajali v sedanjih razmerah. Neki duhovnik iz severne Kitajske je zapisal, da bo to pismo odločilno poseglo v prihodnji razvoj Cerkve, ki se v zadnjih 50-letih ni mogla normalno razvijati. Papež v Pismu izraža upanje, da bo Cerkev na Kitajskem uspela obvladati sedanje težave. Isti kitajski duhovnik pa dodaja, da se duhovniki zavedajo o čem govori sveti oče, da ga namreč skrbi, ali verniki globoko čutijo s Cerkvijo in da Cerkev zanje ni prazen pojem. Vsi vsem, dodaja, da dejansko živimo v edinosti z vesoljno Cerkvijo.
Najbolj pereče in nujno pa je prizadevanje za spravo. Sprava, pravi duhovnik, pomeni, da na Jezusa Kristusa gledamo celovito, v resnici in ljubezni. Tak pogled na Kristusa od nas zahteva, da presežemo prejšnje predsodke in sedemo za mizo k resnemu pogovoru. Če je Cerkev kot stvarna oseba in če mi moramo živeti v edinosti s Kristusom, se Cerkev na Kitajskem lahko in mora spremeniti. V edinosti s Kristusom lahko sprejmemo tudi drug drugega in si med seboj pomagamo. V tem smislu smo zares eno telo. Edina pot, da nas bo bližnji poslušal je preprosto ta, da mu jaz prvi prisluhnem. To je tudi pravi pogoj za resnično somaševanje, saj moramo v ospredje postaviti poslanstvo Kristusove Cerkve, zaključuje kard. Zen drugi del razmišljanja o papeževem Pismu Cerkvi na Kitajskem.