Prebiramo papeževo postno poslanico o miloščini

POSTNA POSLANICA (torek, 12. februar 2008, RV) – V petek smo začeli krajša postna razmišljanja ob letošnji papeževi postni postni poslanici, ki jo je naslovil: “Kristus je zaradi vas postal ubog” (2Kor 8,9). V prvih stavkih je sveti oče razložil, da je vsebina letošnje poslanice miloščina, ki nam pomaga, da v sebi poglabljamo krščanski odnos do materialnih dobrin in imetja. Sveti oče v postni poslanici takole nadaljuje svoje razmišljanje: “O moči privlačnosti materialnega bogastva in o tem, kako jasna mora biti naša odločitev, da bogastvo ne postane naš malik, odločno govorijo Jezusove besede: »Ne morete služiti Bogu in mamonu« (Lk 16,13). Miloščina nam pomaga premagovati to nenehno skušnjavo, saj nas vzgaja za zaznavanje potreb bližnjega ter za delitev z drugimi tistega, kar po Božji dobroti posedujemo. To je namen posebnih nabirk za uboge, ki jih v postnem času organizirajo v mnogih delih sveta. Na ta način se notranje spreobrnjenje povezuje z gesto cerkvene skupnosti, ki jo je poznala že prvotna Cerkev. O njej pripoveduje tudi sv. Pavel v svojih pismih o prostovoljnih darovih za jeruzalemsko skupnost (prim. 2 Kor 8–9; Rim 15, 25–27).
Papeževo razmišljanje je zelo neposredno in konkretno, kljub temu, da govori o velikih človeških, duhovnih, teolških in svetopisemskih tematikah.
Moč privlačnosti materialnega bogastva je velika človeška in duhovna ne le tematika, ampak močna stvarnsto. To dejstvo nam dan za dnem dokazujejo neštete reklame za nakup dobrin na televiziji, radiju, v časopisih, specializiranih revijah, propagandnih pošiljkah na dom in na druge načine. Ves ta strahoviti finančni, obveščevalni, čustveni in skrajno preračnjlivo usmerjen napor proizvajalcev in prodajalcev je v tem, da pripravijo ljudi, da ponujeno blago in usluge kupijo. V bistvu pa gre za nekaj globljega. S propagando namreč tako povečajo privlačnost materialnega bogastva, da ta vidik postane odločujoči v odločanju vsakega od nas, da pogojijo osebno svobodo do te mere, da ponujeno materialno bogastvo želim posedovati in postane cilj mojega delovanja ter biti človek. Papež v postni poslanici to, z oglaševanjem pretirano vrednost materialnega bogastva imenuje umetno ustvarjeno skušnjavo, ki nas navaja in zavaja, da materialne dobrine postanejo naši maliki.
Za nas kristjane sta skušnjava in malik duhovna in teološka pojma.
Skušnjava izraža stvarno in nevarno stanje v katerem smo poklicani, da se svobodno odločamo za dobro in boljše. Kadar jo obvladamo ali premagamo, smo torili dobro delo in smo v sebi okrepili dobre drže. Kadar ji podležemo, smo v sebi dopustili, da miselnost in delne ali napačne vrednote, ki jih skušnjava vsebuje na nek način postanejo naše vrednote in naši novi način delovanja, ki se seveda oddaljuje od mojega osebenega in stvarnega krščanskega bistva, kot ga živijo kristjani v Cerkvi.
Malik je za kristjana, kot pravi Slovar slovenskega knjižnega jezika, kip, podoba kot bog. Lahko tudi rečemo, da je malik končni vzor, oziroma, zadnja, edina vrednota. V teološkem smislu pa to pomeni, da je konkretna, materialna, neosebna dobrina postala ves moj zaklad, moj bog, moj malik, središče mojega odnosa, ko se kot svobodno bitje odločam za končno dobrino, ki ne more zadovloljiti mojih najbolj globokih želja, teženj in hrepenenj. Skraka, malik je brezoseben predmet, ki ga častim po božje in tako živim v pranzo mojo nadnaravno danost in odprtost za neskončno. Kadar materilano bogastvo in dobrine postanejo moj malik, v duši neham biti kristjan, ker ne živim več v svobodnem odnosu z Bogom, ki me je ustvaril, odrešil, ki je pri krstu postal moj Oče in jaz njegov posinovljeni otrok.
Papež v svoji postni poslanici preprosto zatrdi, da nam miloščina pomaga premagovati to nenehno skušnjavo, saj nas vzgaja za zaznavanje potreb bližnjega ter za delitev z drugimi tistega, kar po Božji dobroti posedujemo. Miloščina torej vzpostavlja pravilne odnose do materialnih dobrin, do bližnjih in končno do boga, ki nam v svoji dobroti daje toliko stvari v last, da z njimi razumno in svobodno razpolagamo. Kot potrditev vsega tega navede izvirno, in v marsičem novo izkušnjo prve krščanske skupnosti, ki je na pobudo apostola Pavla zbirala prostovoljne prispevke za skupnost v Jeruzalemu. Apostol narodov se je dobro zavedal, da s tako zbrano pomočjo ne bo rešil socialnega vprašanja kristjanov v Jeruzalemu, ki so bili žrtev sistemskih družbenih krivic. Za kaj takeg smo poklicani kristjani danes, kot uči 2. vatikanski cerkveni zbor in papeži v svojih socialnih okrožnicah. Apostol Pavel je s pobudo zbiranja pomoči skupnosti v Jeruzalemu vse kristjane spodbudil, naj ohranjajo živ in dejaven odnos ljubezni do Boga in bližnjega tudi, kadar ravnajo in se odločajo glede osebne in skupnostne namembnosti materilanih dobrin, da te nikoli ne bodo dajale povoda za slabo odločanje in ne bodo postale maliki.