Premišljevanje ob prvi postni nedelji

VATIKAN (nedelja, 10. februar 2008, RV) – Bogoslužno branje prve postne nedelje nam približa evangelijski dogodek o Jezusovih skušnjavah v puščavi, o čemer razmišlja papeški pridigar p. Raniero Cantalamessa. Demoni, satanizem in drugi podobni pojavi so v današnjem času precej aktualni in vznemirjajo velik del družbe, začne Cantalamessa svoje razmišljanje. Naš tehnološko razviti svet je poln magije, čarovništva, okultizma, duhovnosti, napovedovalcev prihodnosti, urokov, amuletov, ki prinašajo srečo, kakor tudi pravih satanističnih sekt. Odgnan s hušnega praga, se je hudič splazil v hišo skozi okno. Pregnan z vero, se je vrnil po poti vraževernosti. Prizor Jezusovih skušnjav v puščavi, ki ga na prvo postno nedeljo beremo pri svetem bogoslužju, nam pomaga, da si to temo nekoliko razjasnimo. Prvo vprašanje, ki se postavlja je, ali zli duhovi sploh obstajajo oziroma ali beseda »hudič« zares pomeni neko osebno bitje z lastno inteligenco in voljo, ali pa je le nek simbol in način govora, s katerim opredelimo vse moralno zlo, ki obstaja na svetu, opredelimo nezavedno in kolektivno odtujitev. Mnogi intelektualci ne verjamejo v obstoj zlih duhov v prvem nakazanem pomenu. Omenimo lahko, da so številni veliki pisatelji, na primer Goethe in Dostojevski, vzeli obstoj Hudiča zelo resno. Boudelaire, ki nedvomno ni bil svetnik, je dejal, da je največja Hudičeva ukana ravno v tem, da je ljudi prepričal, da sam ne obstaja. Prvi dokaz za obstoj demonov oziroma zlih duhov v Evangelijih niso primeri številnih ozdravljenj obsedenih ljudi; upoštevati je treba, da so po starodavnih prepričanjih izvor določenih bolezni pripisovali obsedenosti z zlimi duhovi. Pravi dokaz je hudičevo skušanje Jezusa v puščavi. Dokaz so tudi številni svetniki, ki so se v svojem življenju borili proti »princu teme«. Niso se bojevali z mlini na veter, kakor Don Kihot. Ravno nasprotno: bili so zelo prizemljeni in realni, duševno zelo zdravi ljudje. Če številni ljudje jemljejo vero v zle duhove kot nesmiselno in smešno, je to zato, ker so svoje prepričanje oblikovali ob raznih knjigah na to temo. Vendar zle duhove ne zanimajo knjige, zanimajo jih ljudje, še posebej pa svetniki. Kako lahko nekdo karkoli ve o hudiču, če se ni nikoli srečal s stvarnostjo zla, temveč le s predstavo o hudiču v kulturnih, verskih in etnoloških izročilih? Slednje obravnavajo to vprašanje z gotovim prepričanjem in občutkom superiornosti, zvišenostjo ter opredelitvijo, da gre za »srednjeveško nazadnjaštvo«. Vendar tu gre za lažno prepričanje. Kakor da bi se nekdo hvalil, da se ne boji levov, saj jih je že tolikokrat videl na slikah in ga niso navdali s strahom. Po drugi strani pa je povsem razumljivo in sprejemljivo, da ti, ki ne verjamejo v Boga tudi ne verjamejo v hudiča. Bilo bi precej tragično za nekoga, ki ne bi imel vere v Boga, verjel pa bi v hudiča. Najpomembnejše sporočilo krščanske vere pa ni to, da zli duhovi obstajajo, temveč to, da jih je Kristus premagal. Kristjani Kristusa in zle duhove ne enačijo, temveč ju razumejo kot dva nasprotujoča si principa, počeli podobno kot nekatere dualistične religije dojemajo odnos med dobrim in zlim. Jezus je edini Gospod; hudič je le bitje, ki je postalo hudobno. Če hudič dobi moč nad človekom, je to zato, ker ima vsak človek možnost svobodne izbire, da se odvrne od prevelikega ponosa, samozaverovanosti in samozadostnosti, ki ne potrebuje odrešenja. Nekdo je enkrat zapisal: »Stari hudič je neumen. Ustrelil me je, da bi uničil mojo dušo, a ni zadel in je tako uničil moj greh.« S Kristusom se nam ni potrebno ničesar bati. Nič in nihče nam ne more škodovati, če tega sami ne dovolimo. Eden od cerkvenih očetov je dejal, da je hudič po Kristusovem prihodu kakor vklenjen pes: lahko laja in skače kolikor hoče, vendar če se mu ne približamo, nam nič ne more. V puščavi se je Jezus osvobodil Hudiča, da bi tako osvobodil tudi nas. To je radostna vest, s katero začnemo ta postni čas in se približujemo Veliki noči.