Sveti oče sprejel člane plenarnega zasedanja Kongregacije za verski nauk
VATIKAN (četrtek, 31. jaunar 2008, RV) – Papež Benedikt XVI. je dopoldne v Klementovi
dvorani sprejel člane plenarnega zasedanja Kongregacije za verski nauk. Na začetku
svojega govora se je Prefektu Kongregacije za verski nauk, kard. Levadi zahvalil za
njihovo službo edinosti v veri, ki je na poseben način zaupana Rimskemu škofu. Služba
edinosti v veri temelji na »svetem zakladu vere«, ki ga Petrov naslednik čuva in brani.
V nadaljevanju govora je sveti oče govoril o dveh dokumentih, ki jih je Kongregacija
za verski nauk v zadnjem letu izdala in o njenem študiju bioetičnih vprašanj. Prvi
pomemben dokument se imenuje: Odgovori na vprašanja glede nekaterih vidikov o nauku
o Cerkvi. Ta dokument govori bistvenih vidikih bistva Cerkve in o evangelizaciji.
Ko dokument govori o Cerkvi najprej uvede koncilsko izrazoslovje o tej ključni teološki
tematiki, ki je v skladu s cerkvenim izročilom. Dokument tako potrdi resnice, kot
je ta, da ima ena in edina Kristusova Cerkev svoje bistvo, obstanek in trdnost v Katoliški
cerkvi in da zato edinost, nedeljivost in nepremagljivost Kristusove Cerkve razne
ločitve in razdeljenosti kristjanov ne izničijo. Ob tej pomembni in natančni opredelitvi
nauka o Cerkvi, dokument prinaša veliko jasnosti tudi na jezikovni ravni, ko med drugim
točno razloži, kaj pomeni izraz biti Cerkev v pristnem teološkem smislu. Papež je
nato opisal zelo kočljivo tematiko, ko nekateri ogovorijo, da so ostale krščanske
Cerkve in skupnosti nekako »skrite v Kristusu« in da moramo edinost Cerkve razumevati
v tem smislu. Ko bi to bilo res, potem bi morali priznati, da v zgodovinskem smislu
obstaja več različnih cerkvenih izkušenj ali Cerkva, ki jih je mogoče med seboj spraviti
le v eshatološki viziji, oziroma, da je mogoče govoriti o eni in edini Cerkvi le v
eshatološkem smislu, kot stvarnosti po koncu sveta. Takšen pristop k razumevanju Cerkve
bi nujno povzročil upočasnitev in bi končno paraliziral ekumenizem. V drugem
delu govora se je papež ustavil ob teološki trditvi, da prava Kristusova Cerkev obstaja
v Katoliški cerkvi. To pa zato, ker ji je Gospod zaupal nalogo, da oznani evangelij
vsem narodom. Kot veliko poslanstvo Kongregacije za verski nauk je sveti oče
navedel nujni nadaljnji študij bioetičnih vprašanj, ki so težka in silno zapletena.
Nove biomedicinske tehnologije ne zanimajo le strokovnjakov zdravnikov, ampak so preko
sredstev družbenega obveščanja dostopne širokIm krogom ljudi. Ti pa upravičeno pričakujejo
od Cerkve, da jim posreduje svoja stališča in nauk o najbolj zapletenih etičnih, bioloških
in medicinskih vprašanjih. Cerkev prav gotovo ne more odgovoriti na vsako znanstveno
novost, njena dolžnost pa je, da jasno izpostavi osrednje vrednote in etično-medicinska
merila ob novih pomembnih vprašanjih. Dve merili sta temeljni: prvo je brezpogojno
spoštovanje človeškega bitja kot osebe od spočetja do naravne smrti; drugo pa je spoštovanje
izvirnosti prenašanja človeškega življenja po zakonskih dejanjih. Veliko vprašanje
predstavlja tako imenovani »biološki material«, ker se pogosto z njim ravna kot z
običajno snovjo, ne pa kot z zarodki, iz katerih ob določenih pogojih vedno nastane
človeško bitje.