Sveti oče sprejel skupino akademikov

VATIKAN (ponedeljek, 28. januar 2008, RV) – Na Institut de France v Parizu je prejšnji teden potekal posvet članov raznih akademij na temo: Menjajoča se istovetnost osebka. Študijski posvet so organizirale Papeške akademije za znanost, za družbene vede, za moralne in politične vede in Katoliški institut iz Pariza. Danes so se akademiki zbrali v Vatikanu na zaključnem posvetu. Nato jih je sprejel papež Benedikt XVI. v Dvorani papežev v Apostolski palači.
Sveti oče je začel svoj govor uglednim akademikom z ugotovitvijo, da danes obstaja nevarnost, da so ekzaktne, naravoslovne in humanistične vede s svojim obsežnim poznavanjem človeka in njegovega vesolja, pred skušnjavo, da hočejo točno zarisati obseg človekove istovetnosti in ga zapreti v do danes doseženo znanje. Da ne bi podlegle tej skušnjavi, je prav, da se zagotovijo raziskave na antropološki, filozofski in teološki ravni, ki bodo omogočile, da človek ostane predmet raziskav in ohrani svojo skrivnostnost, kajti nobena znanost ne more natančno povedati kdo je človek, od kod prihaja in kam gre. Znanost o človeku tako postane najbolj potrebna med vsemi znanostmi. To dejstvo je papež Janez Pavel II. v svoji okrožnici Vera in razum podal s trditvijo, da se pred nas postavlja velik izziv, namreč, ali bomo znali opraviti tako potrebni kot nujni prehod od pojava k temelju (Vera in razum 83). Človek je namreč vedno več, kot tisto, kar se vidi in se spozna z izkustvom. Zanemarjati spraševanje o bitju v vsej njegovi celovitosti in o dejstvu, da človek obstaja, bi pomenilo, da nismo več sposobni priznati temelja na katerem stoji človekovo dostojanstvo, dostojanstvo vsakega človeka, od spočetja do naravne smrti.
V vaših pogovorih ste izkusili, je dejal papež, da si znanosti, filozofija in teologija morajo pomagati, da bi skupaj prepoznale človekovo istovetnost, ki je vedno v nastajanju. Ko ste raziskovali značilnosti novega človeškega bitja, ki nastane ob zlitju dveh plodnih celic in je nosilec nove in svojske genske zasnove, ste nakazali bistvene prvine človekove skrivnosti, ki jo zaznamuje drugačnost, da je namreč človek bitje, ki ga je Bog ustvaril, je bitje po božji podobi, da je ljubljeno bitje in ustvarjeno da bi ljubilo. Človek kot bitje nikoli ni zaprt sam vase, je zmeraj nosilec drugačnosti in je od svojega nastanka v medsebojnem delovanju z drugimi človeškimi bitji, kakor nam vedno bolj in bolj odkrivajo človeške vede. To isto spoznanje najdemo že v Psalmu 138, v katerem psalmist razmišlja o človeški skrivnosti že v materinem telesu in da njegovo skrivnost pozna le Bog, ki ga ljubi in varuje.
Človek, je nadaljeval papež, tudi ni sad naključja, niti ni splet sovpadanj ali kakšne določenosti vnaprej, kot tudi ne medsebojnih vplivov duha in kemičnih zakonitosti. Človek je namreč bitje, ki mu je podarjena svoboda, ki sprejema vso svojo naravo in jo hkrati presega ter je zaznamovan s skrivnostno drugačnostjo, ki je v njem. Ali kot bi dejal francoski mislec Blaise Pascal, da je namreč človek bitje, ki neskončno presega človeka. In človekova svoboda je tista, ki mu omogoča, da lahko sebe usmerja k cilju, ki se lahko z dejanji, za katera se svobodno odloča, usmerja k večni sreči, h kateri je poklican. Ta svoboda pa nam tudi kaže, da ima človekovo bivanje smisel. Ko človek pristno živi svojo svobodo, uresničuje svojo poklicanost, raste v svoji polnosti in oblikuje svojo globoko istovetnost. Ko namreč živi svojo svobodo, uresničuje svojo odgovornost za svoja dejanja. V tem smislu je njegovo posebno dostojanstvo biti človek hkrati Božji dar in obljuba prihodnosti.
V zadnjem delu svojega govora zbranim akademikom, je sveti oče razvil še dva vidika. Prvi je človekova svojstvena sposobnost ločiti dobro od zla in se odločati za boljše. Drugi pa je, da je vse znanstveno raziskovanje in vse znanosti poklicane, da se podajo na pot ljubezni, da so v službi človeka in človeštva ter da po svoje prispevajo k ustvarjanju istovetnosti vsake osebe. Na koncu je papež vse akademike izročil sv. Tomažu Akvinskemu, čigar god Cerkev danes obhaja, ker je on »pristen model, vzor iskalca resnice«.