Sveti oče sprejel člane Plenarnega zasedanja Kongregacije za katoliško vzgojo

VATIKAN (ponedeljek, 21. januar 2008, RV) – Na Kongregaciji za katoliško vzgojo ta teden poteka letno plenarno zasedanje. Kongregacija za katoliško vzgojo vodi in strokovno spremlja približno 143.000 katoliških šol vseh stopenj po vsem svetu, ki jih vsak dan obiskuje okrog 48 milijonov učencev, dijakov in študentov.
Člane plenarnega zasedanja te pomembne Kongregacije, ki jo vodi kard. Zenon Grocholewski, je dopoldne sprejel sveti oče, ki je takoj na začetku svojega govora dejal, da je področje vzgoje posebno ljubo Cerkvi, ki je poklicana, da živi Kristusovo zavzetost za poučevnje. Evangelist Marko namreč poroča, da se je Kristusu, velika množica ljudi zasmilila, ker so bili kakor ovce brez pastirja, in jih je začel učiti veliko stvari« (Mr 6,34). V tej Jezusovi drži se kaže globoka ljubezen nebeškega Očeta do ljudi. Cerkveno izročilo pa v poučevanju vidi konkreten izraz duhovnega usmiljenja, ki predstavlja prva dejanja ljubezni, ki jih Cerkev po svojem poslanstvu mora izkazovati človeštvu.
Ta teološka osnova krščanskega poučevanja je izhodišče tudi za razmišljanje o vlogi katoliških univerz in cerkvenih fakultet v današnjem svetu. Sveti oče je to razmišljanje razvil na osnovi okrožnice papeža Janeza Pavla II. Vera in razum, ki govori tudi o metafizičnih in modrostnih razsežnosti filozofije poučevanja. O svojem poslanstvu pa se morajo spraševati tudi šole same, je nadaljeval sveti oče, ki morajo upoštevati današnje družbene okoliščine, ki jih je zaznamovala kriza vzgoje. Katoliška šola, ki je dolžna vzgajati v duhu celovitega pogleda na človeka, in kljub temu, da je odprta vsemu ter spoštuje istovetnost vsakega gojenca, mora predložiti svoj lasten človeški in krščanski vzgojni pogled. Novi izzivi za krščanski vzgojni pogled so gotovo globalizacija in vedno močnejši pluralizem ter medkulturni in medverski dialog. Večkulturna ozadja diakov in njihovih staršev je treba soočiti z dvema zahtevama. Po eni strani ni mogoče izključiti nikogar zaradi kulturne ali verske pripadnosti ali povedano še bolj natančno, nikogar ni mogoče osamiti oziroma izničiti njegovo identiteto. Po drugi plati pa se ne zaustaviti le pri ugotovitvi drugačne kulturne ali verske identitete. To bi pomenilo dejansko nespoštovanje kulturne ali verske drugačnosti in da se kulture in verstva dejansko ne srečujejo, da bi se bolje razumele tudi zato, ker v vsakem človeku obstajajo velika hrepenenja za dobro, pravičnost, resnico, življenje in ljubezen.
Drugi del govora pa je sveti oče posvetil vprašanju prenove semeniške vzgoje in sploh prihodnjih rodov duhovnikov. Člani plenarnega zasedanja Kongregacije za katoliško vzgojo morajo namreč preštudirati temeljni dokument o vzgoji duhovnikov iz leta 1970 in druge dokumente, ki so bili izdani od takrat pa do danes.