Meditacija za 2. dan Molitvene osmine za edinost kristjanov

VATIKAN (sobota, 19. januar 2008, RV) – Drugi dan v tednu molitve za edinost kristjanov razmišljamo o besedah sv. Pavla, ki v svojem prvem pismu Tesaloničanom pravi: »V vsem se zahvaljujte.« (1Tes 5,18) Molitev je globoko ukoreninjena v zaupanju v Boga, ki je mogočen in zvest. Edino Bog je tisti, ki vse drži v rokah, tako sedanjost kot prihodnost. Njegova beseda je zanesljiva in resnična. Globino zaupanja v Boga vidimo tudi v psalmistovi izpovedi: »Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka.« (Ps 23,1) V besedah: »Tudi če bi hodil po globeli smrtne sence, se ne bojim hudega, ker si ti z menoj« (Ps 23,4), prepoznavamo človeka, ki trdno verjame v Božje vodstvo in njegovo nenehno prisotnost, tudi v trenutkih teme in v življenjskih okoliščinah, v katerih vlada razdejanje in zatiranje. V življenju se lahko znajdemo v zelo težkih razmerah. Doživljamo trenutke obupanosti, ravnodušnosti, pobitosti. Včasih se nam zdi, da je Bog postal skriti Bog. Vendar Gospod ni odsoten. Pokazal bo svojo nenehno navzočnost in nas osvobodil sredi največjih bojev. Zato se mu zahvaljujmo v vseh okoliščinah. Eden najbolj dramatičnih prizorov v Janezovem evangeliju prikazuje Lazarjevo obuditev od mrtvih. Kaže nam na Kristusa, ki ima moč, da zlomi okove smrti in govori o pričakovanju novega sveta. V prisotnosti ljudi Jezus glasno moli in se zahvaljuje svojemu Očetu za mogočno dejanje, ki ga bo storil: »Oče, zahvaljujem se ti, ker si me uslišal. Jaz sem vedel, da me vselej uslišiš, toda zaradi množice, ki stoji okrog mene, sem rekel, da bi verovali, da si me ti poslal.« (Jn 11, 41-42) Božje odrešenjsko delo je uresničeno skozi Kristusa, da bi tako vsi verovali. Tudi ekumensko romanje je pot, na kateri prepoznavamo čudovita Božja dela. Krščanske skupnosti, ki so med seboj ločene, prihajajo skupaj in se povezujejo. Odkrivajo svojo edinost v Kristusu in spoznavajo, da so deli ene Cerkve in da drug drugega potrebujejo. Predstava krščanske edinosti je včasih lahko zatemnjena. Ogrožajo jo razočaranja, nasprotovanja in napetosti. Postavi se lahko vprašanje, ali smo kristjani zares poklicani, v medsebojno povezanost. A naša neprestana molitev nas krepi in utrjuje, da se vztrajno in z zaupanjem oziramo k Bogu. Prepričani smo, da je On tisti, ki v nas deluje in nas bo zato vodil k luči. Njegovo kraljestvo se začne z našo spravo in vedno večjo edinostjo.