Premišljevanje ob 1. dnevu Molitvene osmine za edinost kristijanov

VATIKAN (petek, 18. januar 2008, RV) – V Molitveno osmino za edinost med kristjani stopamo v duhu Pavlovih besed »Neprenehoma molíte.« (1 Tes 5,17). Kaj pomeni Pavlov poziv k neprestani molitvi? Pomeni, da vse naše življenje iščemo Gospoda in smo hkrati prepričani, da ga bomo našli. Tudi v trenutkih stiske, temine in zapuščenosti se moramo obračati na Boga, ki rešuje vse, ki so skrušenega srca in potrtega duha, kakor pravi psalmist: »Iskal sem Gospoda in me je uslišal, vseh mojih strahov me je rešil.« (Ps 34,5). Prerok Izaija razglaša: »Iščite Gospoda, dokler se daje najti, kličite ga, dokler je blizu!« (Iz 55,6) Tudi Jezus nas spodbuja, da vedno molimo in se ne naveličamo, ko pravi: »Mar Bog ne bo pomagal do pravice svojim izvoljenim, ki noč in dan vpijejo k njemu?« (Lk 18,7) Kot kristjani, ki iščemo edinost, si po Jezusu Kristusu prizadevamo najti Božjo voljo. Kristus je tisti, ki živi med nami. Poziv k neprenehni molitvi postane del njegovega stalnega posredovanja pri Očetu, da bi bili vsi eno, da bi svet veroval. Edinost, ki jo iščemo, je edinost, kakor jo hoče Kristus. Molitvena osmina za edinost kristjanov odseva svetopisemsko predstavo o dovršitvi, da bodo nekega dne naše molitve uslišane. Edinost je dar, ki ga Bog poklanja Cerkvi. In je tudi klic kristjanov, da ta dar živimo. Molitev za edinost kristjanov je izvir vseh človeških prizadevanj, da bi v polnosti ustvarili vidno edinost. Sto let molitvene osmine za edinost kristjanov je obrodilo številne dobre sadove. Mnogo je tudi pregrad, ki še vedno ločujejo kristjane in njihove Cerkve. Da se ne bi naveličali v neprestani molitvi, moramo biti v njej neomajni in trdni. Na ta način bomo lahko iskali Gospoda in njegovo voljo v vsem, kar počnemo in kar smo.