Neizgovorjen govor Svetega očeta na rimski univerzi La Sapienza

VATIKAN (četrtek, 17. januar 2008, RV) – Vatikanski dnevnik L'Osservatore Romano je danes objavil celoten papežev govor, ki ga je pripravil za današnje odpovedano srečanje na rimski univerzi La Sapienza. Daljši govor je v bistvu papeževo akademsko razmišljanje o vlogi papeža ali papeštva in univerze v sodobni družbi. Osnovno sporočilo govora je, da papež s svojim obiskom univerze nikakor ni hotel komu na kakršen koli avtoritaren način vsiliti vere, ki je vedno dar v svobodi, ampak da bi univerzo, to je, študente in profesorje spodbudil in opogumil za iskanje resnice. La Sapienza, pravi nadalje papež v pripravljenem govoru, je bila nekoč papeška univerza, danes pa je laična univerza, ki uživa tisto avtonomijo, notranjo svobodo, ki je vedno bila sestavni del vsake univerze, ki vedno izhaja iz narave univerze, da je namreč izključno vezana na avtoriteto-vladavino resnice. Samo kadar je univerza svobodna od političnih in cerkvenih oblasti, pravi papež nadalje v svojem govoru, samo tedaj lahko najde svoje posebno poslanstvo v družbi, ker še posebno moderna družba potrebuje ustanovo, ki je v svojem bistvu zavezana k iskanju resnice.
Papež na določenem mestu govora razmišlja o vlogi Katoliške cerkve, krščanskih Cerkva in drugih verstev v družbi in kako vse to deluje na človeštvo. Sredi tega dogajanja je Rimski škof vedno bolj postal glasnik etične razsežnosti človeštva. To razmišljanje je nadaljeval z na videz drzno trditvijo, ko je v govoru zapisal, da so se razne stvari, ki so jih skozi učili ali govorili teologi, ali jih je cerkvena oblast celo v praksi dejansko izvedla, v zgodovini pokazale napačne in zmotne. Toda zgodovina svetnikov in zgodovina humanizma, ki je zrastel na osnovi krščanske vere pa kažeta resnico krščanske vere v svojem bistvenem jedru in jo postavljata kot trden mejnik in smerokaz za javno dobro.
Proti koncu svojega govora je papež opozoril na nevarnost, ki grozi zahodnemu svetu, ko je dejal, da danes človek, prav zaradi svojega veličastnega znanja in moči, dviga roke pred resnico. To pa hkrati pomeni, da svoj razum končno podreja pritiskom koristi ter privlačnosti koristoljubja, in je tako prisiljen, da ju priznava kot zadnji merili svojega delovanja in bivanja. Sredi takega stanja je papeževa dušnopastirska dolžnost in najgloblja vsebina njegovega in poslanstva Cerkve, da v ljudeh in človeštvu ohranja budno občutljivost za resnico. To pa pomeni, da je njegova naloga, da vedno na novo vabi in spodbuja razum k iskanju resnice, dobrega in Boga.