Duhovnik Pedro Manglano osvetljuje povezavo med zakonsko zvezo in celibatom

MADRID (sreda, 16. januar 2008, RV) – Španski duhovnik Jose Pedro Manglano v svoji zadnji knjigi z naslovom Ljubezen in druge neumnosti: praktični vodnik, kako se izogniti izgubi ljubljene osebe, osvetljuje povezavo med zakonsko zvezo in celibatom. V intervjuju za tiskovno agenciji Zenit je avtor pojasnil, kaj pomeni prava ljubezen in kako lahko postane večna.
Manglano je novinarjevo vprašanje ali ni nenavadno, da duhovnik govori o ljubezni, preoblikoval v vprašanje, kaj vendar lahko celibater vè o ljubezni. Kakor da nekomu, ki izbere celibat, postane področje ljubezni nekaj tujega. To, na videz nepomembno vprašanje, kaže na razmere, ki jih je jasno opredelil Benedikt XVI. v delu Sol zemlje. Papež ugotavlja, da v zgodovinskih obdobjih, kjer prihaja do krize zakonskega stanu prihaja tudi do krize celibata. Celibat in zakon, kakor predlaga Cerkev, sta dve veličastni poti, kjer se uresničuje življenje v ljubezni. So tudi druge oblike življenja, vendar niso enako veličastne. Danes zakonski stan doživlja določeno stopnjo krize in tudi razumevanje celibata se je znašlo v neki krizi. Življenje celibaterja je dejavna ljubezen, ki je usmerjena na Kristusa in na vse moške in ženske, blizu ali daleč. Kristjan celibater je doživel Boga, ki je ljubezen, in od njega prejema modrost. Manglano je dejal, da je zakon breme za tistega, ki poroko razume le kot uradno priznanje osebnega odnosa. Če pa poroka pomeni nastanek vezi, ki osebo preoblikuje, je zakonska zveza dejanje svobode, ki iz »jaz« in »ti« vodi v »midva«. Posamezniku pomeni pomoč, da se svobodno preda, se dá na razpolago, da ga ta zakonska združitev preoblikuje.
Na vprašanje, kaj je pravi pomen ljubezni, je Manglano odgovoril, da je ljubezen dejanje svobode in ne biologija. Ljubezen se začne z nehoteno privlačnostjo, ki se svobodno preoblikuje v prostovoljno združitev. Ljubezen je svoboda, izpolnitev osebe, preseganje samote. Naša kultura ima površinski odnos do zakona, je dodal avtor knjige. Gleda le na začetek in konec, z lahkoto pa izgubi pogled na korake, ki jih je potrebno storiti za izpolnitev te poti. Ljubiti pomeni doseči veličastno združitev, za katero se morda zdi, da nima nobene cene. Gre za prehod od erosa k agapeju. Ljubezen namreč potrebuje drugega, potrebuje rast drugega ob drugem. Vera v večno ljubezen se je spremenila v prakticiranje kratkotrajne ljubezni. Nekatere filozofske smeri v zgodovini so predlagale subjektivno ljubezen. Tako je ljubezen postala strast, ki v posamezniku, zaradi privlačnosti do druge osebe, prebudi občutek sreče. V tem primeru se ljubezen pojavi kot senzacija, kot vznemirjenost, ki jo najdem v sebi. A to, kar posameznik ljubi, ni nekaj, kar bi bilo od njega različno. Zato ljubezen traja dokler traja vznemirjenost. V trenutku, ko ta izgine, bo tudi ljubezen umrla. Na tak način razumeta ljubezen je nujno kratkotrajna. Drugi filozofski tokovi pa razumejo ljubezen kot nekaj objektivnega. Gre za svobodno dejanje ljubezni do drugega, za združitev in povezanost z drugim. Ko se oseba sreča s »ti-jem«, ne gre le za občutek zaljubljenosti, temveč je ta »ti« razlog, zaradi katerega se »jaz« odpre navzven in se usmeri v ljubljeno osebo. Ljubezen pomeni »odnos do«, pomeni, da stopim iz sebe in grem naproti drugemu, ki se mi daje. Na ta način je mogoče doseči večno ljubezen, po kateri navsezadnje vsi hrepenimo.