Avdienca svetega očeta

VATIKAN (sreda, 16. januar 2008, RV) - Papež Benedikt XVI. je danes nadaljeval katehezo o sv. Avguštinu. Ta je štiri leta pred svojo smrtjo izbral svojega naslednika. Zato je 26. septembra 426 sklical božje ljudstvo v baziliki miru v Hiponu in predstavil vernikom svojega naslednika. Ob tem je takole dejal: »V tem življenju smo vsi zapisani smrti, toda zadnji dan tega življenja je za vsakega človeka neznanka. Kljub temu se v otroštvu upa, da dosežemo mladost, v mladosti zrela leta in v zrelih letih starost. Nismo gotovi, da jih dosežemo, toda upamo. V starosti pa nimamo upanja, da bi dočakali kaj več, pa tudi dolžina starosti je negotova. Po Božji volji sem prišel v to mesto v zrelih letih, toda moja mladost je minila in jaz sem že star.« Na tej točki je Avguštin povedal ime svojega naslednika, duhovnika Heraklita. Skupnost je začela vzklikati: »Hvaljen bodi Bog! Hvaljen bodi Kristus!« Avguštin pa je nato dejal, da svoja zadnja leta želi posvetiti globljemu študiju Svetega pisma.
In dejansko, je nadaljeval sveti oče, so sledila štiri leta izjemnega intelektualnega delovanja, v katerih je dokončal pomembna dela. Papež je nato opisal, kako je Avguštin v solzah opazoval rušenje Vandalov in kako je ta božji mož gledal poboje, beg pred sovražniki, mučenja, ujetništva in razpad človeškeg celovitega življenja, telesa, duše in vere. Vse to je bilo zvedeno na eno samo dolgo suženjstvo. Kljub svoji starosti in utrujenosti je Avguštin stal pokončno in opogumljal sebe in druge z molitvijo in premišljevanjem o skrivnostnih zamislih Previdnosti. Svojim sodobnikom je govoril »o starosti sveta«. Toda če se svet stara, je Kristus trajno mlad. Od tod njegovo povabilo: »Ne zavračajte pomlajevanja v Kristusu in zedinjenju z Njim, tudi ne v starem svetu. Ne bojte se, vaša mladost se bo obnovila kot orlova« (Gov. 81,8). Kristjan se ne sme čutiti pobitega niti v težkih okoliščinah, ampak naj pomaga tistemu, ki je v stiski. V tem duhu je veliki učitelj Cerkve odgovoril škofu v Tiabi Onoratu, ki ga je vprašal, kaj naj naredi škof, duhovnik ali kristjan ob vdorih barbarov, ali naj pobegne, da si reši življenje, Avguštin odgovarja: »Kadar nevarnost grozi vsem, torej škofom, duhovnikom in vernikom tisti, ki potrebujejo druge ne smejo biti zapuščeni od tistih, ki jih potrebujejo. V takem primeru naj se vsi preselijo v varne kraje. Toda če nekateri hočejo ostati, naj jih tisti, ki so dolžni zanje skrbeti s svetimi skrivnostmi, ne zapustijo na način, da se, ali vsi rešijo ali vsi skupaj trpijo, kakor bo Oče družine hotel, da trpijo. To svoje razmišljanje Avguštin zaključuje s trditvijo, da je to najvišji dokaz ljubezni. Kako ne bi mogli v teh besedah prebrati herojskega sporočila, ki so ga tekom stoletij toliki duhovniki sprejeli in ga izvršili?
Mesto Hipon je vzdržalo naval Vandalov. V trejem mesecu obleganja je Avguštin zadnjič zbolel za mrzlico. V tem času se je sveti starček ves predal molitvi. Rad je ponavljal, da se nihče, pa naj bo škof, duhovnik ali vernik, pa naj bo še tako neoporečen, ne more soočiti s smrtjo brez primerne pokore. Zato je v solzah nenehno ponavljal spokorne psalme, ki jih je tolikokrat molil z božjim ljudstvom. Bolj ko se je bolezen slabšala, bolj je umirajoči sveti škof potreboval samoto in molitev. Prosil je, naj bo sam, razen kadar ga obišče zdravnik ali mu prinesejo jedi. Ustregli so mu, da je lahko zadnje dni preživel v molitvi. Umrl je 28. avgusta 430, ko je njegovo veliko srce našlo mir v Bogu. Possidij poroča, da so ga pokopali po slovesnem bogoslužnem opravilu. Pozneje so njegove posmrtne ostanke prenesli na Sardinijo, okrog leta 725 pa v Pavijo, kjer so še danes. Njegov prvi življenjepisec takole piše: »Cerkvi je zapustil številne duhovnike, kot tudi samostane polne mož in žena, ki so obljubile čistost v pokorščini svojim predstojnikom, skupaj s knjižnicami njegovih knjig in govorov ter drugih svetnikov, iz katerih je razvidno, kakšna je bila po božji milosti njegova zasluga in veličina v Cerkvi in v katerih jo verniki vedno lahko najdejo. v
Po pozdravih posameznih skupin je sveti oče na koncu avdience prisotne in vse kristjane povabil k molitvi med Molitveno osmino za edinost kristjanov, ki se bo začela v petek, 18. januarja. Letošnji teden molitve za edinost je posebno pomemben, ker je minilo 100 let odkar kristjani molimo za edinost. Tematika letošnje molitvene osmine je povabilo sv. Pavla Tesanoličanom: Neprenehoma molite (1Tes 5,17). To je tudi moje povabilo vsej Cerkvi. Zares, nujno potrebno je neprenehoma moliti in vztrajno prositi Boga za veliki dar edinosti vseh Gospodovih učencev. Neizčrpna moč Svetega Duha naj nas spodbuja k iskrenemu iskanju edinosti, da bomo lahko vsi skupaj izpovedovali, da je Jezus edini Odrešenik sveta, je zaključil sveti oče svoj poziv k molitvi za edinost kristjanov.