RIM (ponedeljek, 14. januar 2008, RV) – Ob zaključku minulega leta in z vstopom v
novo, je papež Benedikt XVI. svet pozval k ponovnemu odkritju krščanskega upanja.
Opozoril je na prevladujoče pomanjkanje upanja in zaupanja v življenje v zahodni družbi
in ga imenoval temačno zlo, začenja John Flynn svoje razmišljanje o današnji družbi,
ki je polna strahu. V različnih nagovorih je sveti oče opozoril, kako sodobna znanost
potiska vero in upanje v privatno sfero in ga izrinja iz sveta. Znanost veliko prispeva
k dobremu za človeštvo, vendar ga ne more odrešiti. Sveti oče ni edini, ki vidi
veliko potrebo sodobne družbe po ponovni obuditvi upanja. Flynn navaja članek New
York Times-a, ki govori o stalno ponavljajočih se negativnih opozorilih glede klimatskih
sprememb in kako pogosto se mediji usmerjajo na najbolj pesimistična opozorila. Zavajajočih
člankov je ogromno. Britanski napovedovalci so na primer za leto 2007 napovedali,
da bo najbolj vroče. In čeprav se je izkazalo, da temu ni bilo tako, je ob koncu leta
BBC razglasil povečani trend ogrevanja ozračja. Prekomerni strah pa pomeni tudi večje
ekonomske stroške države, ugotavljata avtorja knjige z naslovom Na smrt prestrašen.
Tvegamo, da bomo zapadli v novodobno vraževerstvo. Naravne grožnje seveda obstajajo,
vendar so znanstvene predpostavke tolikokrat pretirane in le v zametkih, mediji jih
napihnejo v grozeče nevarnosti in politiki nato vsiljujejo nove zakone, ki vodijo
do visokih ekonomskih stroškov. V zaključku knjige, ki analizira preplahe na področju
prehrane in okolja v zadnjih letih, avtorja ugotavljata, da je strah del sekularizacije
današnje družbe. Ljudje življenjskega smisla ne črpajo več iz vere, najvišje družbene
vrednote pa so danes povezane s telesno razsežnostjo bivanja. Ostaja pa potreba po
nadomestilu za greh in zla, kar pospešuje predstavljanje nevarnosti na apokaliptičen
način. Bojazljivo naravo sodobne družbe je opazil tudi britanski sociolog Frank Furedi
in v knjigi Kultura strahu opozoril na nevarnost, da bo prevladalo mišljenje, da se
človeštvo sooča z uničevalnimi silami, ki ogrožajo naše bivanje. Panični strahovi
se plazijo od napovedovanja uničujočih asteroidov, do smrtonosnih virusov in globalnega
ogrevanja Zemlje. Furedi trdi, da je današnja kultura napolnjena s skepticizmom, relativizmom
in cinizmom, ki vodi v politično areno označeno z izrazom »konzervatizem strahu«.
Sedanji konzervatizem vodi »globok impulz ljudomrzništva«. Potreba po preživetju in
idealiziranje narave izraža nezaupanje v človekova stremljenja in delovanje. Vzporedno
tej sociološki analizi Flynn postavlja teološko in kaže na papeževo zadnjo okrožnico,
ki se začne z motrenjem novosti krščanskega sporočila o upanju. Sv. Pavel je Efežanom
dejal, da so, preden so stopili v stik s Kristusom, bili brez upanja in brez Boga.
Poganski bogovi so bili nezanesljivi in miti polni nasprotij. Zato so bili brez Kristusa
v temnem svetu, zazrti v temno prihodnost, piše v okrožnici. Nasprotno pa kristjani
vedo, da se njihovo življenje ne bo končalo v praznini, čeprav podrobnosti njihove
prihodnjega življenja niso znane. To nedvomno spremeni naše življenje, pravi papež.
Zato krščansko sporočilo ni le informativne narave, temveč spreminja življenje. Nekdo,
ki ima upanje, živi drugače, podarjen mu je dar novega življenja. Trenutna kriza vere
v sodobni družbi je v bistvu kriza krščanskega upanja, pojasnjuje papež in v nadaljevanju
poziva k dialogu med sodobnostjo in krščanstvom in njegovim pojmom upanja. V tem dialogu
se moramo kristjani znova naučiti, v čem je naše resnično upanje, kaj lahko in kaj
ne moremo ponuditi svetu. Trenutna znanost pa mora ponovno preiskati svojo nekritičnost
do materialnega in znanstvenega napredka. Papež razvoja ne zavrača, a pravi da je
nejasen in dvoumen. Nedvomno ponuja nove koristi, vendar pa tudi odpira grozne možnosti
za razmah zla. Resničen razvoj mora prav tako biti moralne narave, saj ko se razum
odpre veri, je mogoče razlikovati med dobrim in zlim. Upanje, ki ga prinaša znanstveni
napredek ni dovolj, če ni povezano z velikim upanjem, ki je Bog. Bog je temelj upanja:
ne katerikoli Bog, temveč Bog, ki ima človeški obraz in ki nas je ljubil do konca,
zaključuje papež. Svet brez Boga je svet brez upanja. V tem oziru ne moremo biti osupli
nad sodobno družbo, v kateri vlada strah. Skupaj z znanostjo mora človeštvo ponovno
odkriti svojo vero v Boga, če hoče ozdraviti globoke izvire svojih strahov.